Psihološki dramski triler Sharp Corner spremlja tričlansko družino, ki se vseli v novo hišo, ki jo je kupila za smešno nizko ceno, kar je vse prej kot srečno naključje. Hiša je resda lepa in prostora, vendar se nahaja tik ob nevarnem cestnem ovinku, kjer se že prvo noč po vselitvi zgodi tragična prometna nesreča, v kateri umre komaj polnoletni mladenič. Incident močno zaznamuje celotno družino, še posebej očeta Josha (Ben Foster), ki postane obseden z raziskovanjem okoliščin omenjene tragedije in pri tem začne zanemarjati službo in druge vsakdanje obveznosti, življenje družine pa še dodatno poslabšajo nove prometne nesreče, ki se pripetijo pred pragom njene hiše. Sharp Corner je film, ki glede na zaplet deluje rahlo absurdno, vendar niti malo oddaljeno od krute resničnosti, še posebej v današnjem času naraščujočega strahu in tesnobe; režiser in scenarist Jason Buxton, ki je pred dobrimi dvanajstimi leti navdušil z enako zastrašujočo psiholško dramo Blackbird, elegantno in s subtilno kritičnostjo pilotira med žanri družinske drame in psihološkega trilerja, obenem pa na izviren in domiseln način analizira pogosto obravnavane problematike obsedenosti in krhkosti medčloveških odnosov, v prizemljeno zgodbo pa vnaša primerno mero suspenza, četudi bi bila oznaka triler tokrat rahlo zavajujoča, saj elementi le tega pridejo do izraza šele v zadnji tretjini. Kjer film najbolj zasije, je v svojih izvrstnih igralskih predstavah, kjer največ pozornosti ukrade vedno nekoliko krivično podcenjeni Foster, ki svojemu liko doda idealno mero sočutja kot tudi srhljivosti, ki jo prinaša posameznikova obsedenost. Sharp Corner ni primeren za vsakega gledalca, še posebej ne za tiste, ki so bolj nepotrpežljive narave in od filmov zahtevajo odgovore, toda Buxtonova karakterna študija zadane v polno ravno zaradi svoje neprilagojenosti in vzpodbujanja gledalca k iskanju lastnih zaključkov. Srhljiv portret tesnobnosti modernega človeka.

Bill Skarsgaard je nedvomno zelo talentiran igralec, katerega kariera pa še vedno niha med bodisi zadetki v polno (Nosferatu, Barbarian, John Wick 4) bodisi popolnimi polomijami, ki niso vredne njegovega (in tudi gledalčevega) časa kot npr. lanskoletni vnovični zagon kultne stripovske klasike The Crow. Akcijski triler Locked žal spada med slednje; film, ki ga pred popolnim potopom rešuje Skarsgaardova zagnana in energična igra, vendar pa zunaj tega ne ponudi popolnoma nič inovativnega ali razburljivega. Zaplet filma je dokaj preprost in spremlja malega tatiča Eddieja, ki doživlja klišejsko usodo mnogih filmskih kriminalcev z dobrim srcem; četudi mu ni težko vlamljati v avtomobile in krasti denarnice, je v resnici dober fant, ki ima rad svojo hčerko, katero pa vedno znova pušča na cedilu. Ker se utaplja v dolgovih, pohajkuje po mestu v upanju, da bi našel priložnost za dobiček in ta se mu ponudi, ko vlomi v parkiran avtomobil, ki je v lasti premožnega starca (Anthony Hopkins), hkrati pa opremljem s kamerami, neprebojnim steklom in drugimi tehničnimi drobnarijami, zaradi katerih Eddie postane njegov talec. Premisa filma Locked se morebiti zdi zanimiva, saj je večina dogajanja omejena na notranjost avtomobila, kjer je Eddie podvržen različnim oblikam mučenja s strani psihopatskega starca, vendar pa gledalcu dokaj hitro postane jasno, da film nima pojma, kaj početi z zastavljenim konceptom in tako zajadra v vode popolnega absurda oz. nesmiselnosti. Zgodba na vsake toliko časa daje vtis, da želi postreči z “močnim” družbenim komentarjem klasik The Taxi Driver in celo filozofskimi analizami ruske literarne klasike Zločin in kazen, vendar pa so vsa ta brezplodna čvekanja položena v usta Hopkinsu, ki ne bi mogel zveneti in izgledati bolj naveličano in zdolgočaseno. Končni rezultat je sila povprečen akcijski triler, ki je vreden ogleda zgolj zaradi Skarsgaardove igralske vneme, kar pa žal ni dovolj, da bi iz izdelka naredila kaj omembe vrednega.