Violet, zaskrbljena mati fantka Tobyja in vdova nasilnega moža, ki je pred njenimi očmi storil samomor, se po več mesecih žalovanja odloči vstopiti nazaj v svet zmenkarij. Na spletu naveže stik z očarljivim fotografom Henryjem in se z njim sreča v prestižni restavraciji, toda tekom sprva sproščenega večera začne Violet na telefon prejemati čudaška sporočila, ki postopoma razkrijejo pravo vsebino; nekdo je iz neznanega razloga vzel za talca Tobyja, edini način, da ga reši pred smrtjo, pa je ta, da sledi ukazom v sporočilih. Psihološka srhljivka Drop se večino časa poslužuje izrazito minimalističnega pristopa; dogajanje je omejeno na eno samo lokacijo, “akcija” pa je posredovana zgolj preko telefonskih sporočil, katerih raba je učinkovita zaradi premetene montaže, ki izpostavi kontrast med nedolžno posameznico in zastrašujočim svetom moderne tehnologije, ki človeka spremlja na vsakem koraku. Film v prvi polovici brez večjih težav ohranja gledalčevo pozornost in visoko mero suspenza zahvaljujoč dobrim igralskim predstavam (še posebej všečna je glavna igralka Meghann Fahy), simpatičnim likom, ki sklepajo povečini razumne odločitve ter napetim pričakovanjem tega, kar bo film ponudil v svojem sklepnem dejanju. Žal pa se ravno tu začne Drop sesuvati vase; v začetku zadnje tretjine je skrivnost za srhljivim telefonskimi sporočili v celoti razkrita in kot taka precej dolgočasna, še slabše pa jo odnese epilog, ki strah in suspenz zamenja za pretiravanja kot so dirke s časom, avtomobilski pregoni in pretepaške sekvence, ki izgledajo kot nekaj, kar bi potegnili iz superherojskih filmov. Drop je tako film, ki uspešno razvija svoj potencial v prvi polovici, žal pa toliko bolj razočara v preostanku, ki ne ponuja veliko razlogov za večkratni ogled. Nepopoln, vendar soliden triler za preganjanje dolgčasa.

Gledanje filmov, katerih identiteta oz. rdeča nit ni povsem jasna, zna biti frustrirajoče, vendar po drugi strani tudi razburljivo, še posebej, če je film napolnjen z dovolj fascinantnimi čudaškostmi, ki gledalca vzpodbudijo k tehtnejšemu premiku malih sivih celic. Na ta trik najverjetneje cilja tudi psihološki triler Holland, ki se oklepa skoraj distopničnega realizma in nejasnih preskokov med sanjavo bizarnostjo ter srhljivo vsakdanjostjo ženske, “ujete” v navidez popolni svet naslovnega ameriškega mesteca. Ta ženska je Nancy (Nicole Kidman), vzorna učiteljica, ki je srečno poročena z okulistom Fredom, ki pa je zaradi službenih obveznosti pogosto zdoma. Moževa odsotnost na neki točki postane tako očitna, da Nancy podvomi v njegovo zvestobo in ga začne s pomočjo službenega kolega zasledovati, dokler ne trči ob strašljivo odkritje. Holland je drugi celovečerec ameriške režiserke in scenaristke Mimi Cave, ki je že s prvencem, komično grozljivko Fresh dokazala, da ima zanimiv čut za prepletanje žanrskih klišejev z močnim družbenim komentarjem, zato se zdi, da ji je pričujoči film več kot pisan na kožo, kar delno dokaže s sila posrečeno izbiro Kidmanove v glavni vlogi, ki zasije z neverjetno prezenco, nekaterimi všečnimi surrealnimi vložki ter fascinantno nejasno fabulo, ki sprva ponuja ogromno potenciala. Navkljub temu pa je Holland filmski ekvivalent letala privlačnega videza, ki mu tik pred poletom v nebo začne zmanjkovati goriva; Cavina režija je vsekakor samozavestna in ambiciozna, vendar pa ji to ne pomaga veliko, če še sama ne ve, kaj bi s filmom rada dosegla; gledalci smo tako priča nerodnemu preskakovanju med satiro, psihološko dramo in slasherjem, povečini nedodelanim likom, dolgočasnemu končnemu preobratu, ki je prav tako nedodelan ter obupni razvlečenosti, ko se film preprosto ne želi končati. Holland je tako film, ki obljublja veliko, na koncu pa ne dostavi skoraj ničesar zanimivega, zgolj vprašanje o tem, čemu točno je bil gledalec priča.