Angleška igralka Emerald Fennell je leta 2020 presenetila s svojim režijskim prvencem, feminističnim psihološkim trilerjem Promising Young Woman, ki je v poplavi vse bolj spoliranih, politično korektnih in sluzavo pokroviteljskih filmov predstavljal dobrodošlo in radikalno osvežitev. Ravno zato so bila pričakovanja ob njenem naslednjem režijskem podvigu, črno komedijo Saltburn, zelo visoka, saj je v zraku obvisela dilema, če bo režiserka ostala zvesta svoji idealno kombinaciji ekstremnosti in prefinjenosti prejšnjega filma ali pa se bo – po domače povedano – pomehkužila oz. omehčala. Na srečo do slednjega nikoli ne pride… ravno nasprotno; Fennelova tudi tokrat ne čuti strahu pred tem, da bi gledalca enako močno nasmejala kot tudi od gnusa šokirala. Film sledi sramežljivemu in vase zaprtemu študentu Oliverju (Barry Keoghan), ki se na Oxfordu tesno spoprijatelji s priljubljenim in postavnim sošolcem Felixom (Jacob Elordi), ki prihaja iz aristokratske družine, živeče v velikanskem dvorcu na posestvu Saltburn. Njuno prijateljstvo postane tako močno, da Felix povabi Oliverja, da preživi poletne počitnice z njim in njegovo ekscentrično družino, ob prihodu na posestvo pa Oliverja premami hedonistični način življenja, za katerega je pripravljen žrtvovati marsikaj. Saltburn je podobno kot Promising Young Woman hudoben, prebrisan, strupen in sprevržen portret družbe, v kateri živimo, le da tokrat ni toliko poudarka na feminističnem sporočilu, ampak na prefinjenem norčevanju iz človekove obsedenosti s slavo in denarjem, hkrati pa se dotakne tudi razlik med družbenimi razredi, še posebej bogatimi in “povprečnimi”. Filmu poveljuje fenomenalno zastrašujoči Keoghan v svoji najbolj čudaški in kompleksni vlogi doslej, ob tem pa še velja omeniti še preostalo igralsko zasedbo (poleg Elordija nasmejijo še Richard E. Grant, Rosamund Pike in v mini vlogi Carey Mulligan) čudovito fotografijo in scenografijo, domiselni izbor glasbe in cel kup sprevrženosti, ki jih jih zna sofisticirano prikazati zgolj Fennelova. Saltburn morebiti ne bo povšeči vsakemu, saj zna film pošteno preizkušati gledalčevo potrpljenje, toda kot celota gre za eno boljših filmskih satir zadnjih let.

13. novembra 1990 se je v majhnem obmorskem mestu Aramoana na Novi Zelandiji zgodil eden najhujših pokolov v zgodovini države; David Gray, 33 – letni duševno neuravnovešeni in brezposelni navdušenec nad orožjem, je v večernih urah krenil na strelski pohod, ki je vzel življenja trinajstim osebam, med katerimi sta bili najmlajši stari komaj pet let. Lokalne oblasti so nemudoma sprožile lov za storilcem in ga zaustavile šele naslednji dan v strelskem obračunu, masaker pa je globoko travmatiziral novozelandsko družbo in celo prispeval k spremembi zakona o bolj učinkovitem nadzoru nad prodajo orožja. Zato je lažje razumeti, zakaj lokalna javnost ni bila navdušena ob najavi snemanja filmske rekonstrukcije tragedije Out of the Blue, saj filmi s tako občutljivo tematiko pogosto zapadejo v nesramno eksplotacijo in ceneni senzacionalizem, hkrati pa po nepotrebnem odpirajo komaj zaceljene rane vseh prizadetih v tragediji. S tega vidika film režiserja in scenarista Roberta Sarkiesa ni posebej problematičen, saj poleg srhljivo avtentične rekonstrucije pokola v prvi vrsti gradi ganljiv spomenik pogumu policistov in civilistov, ki so v najtežjih trenutkih stopili skupaj in preprečili še več nepotrebnega prelivanja krvi. Odlične naturalistične igralske predstave, skoraj popolna odsotnost glasbe in dokumentarističen pristop so glavni aduti pričujočega filma, ki ga ne zanima izvor zla, ampak predvsem posledice njegovega obstoja; film tako ne ponudi konkretnih odgovorov o motivih za Grayjeve sprevržene zločine, temveč zgolj beleži dogodke iz usodnega dne, hkrati pa venomer lovi kontrast med brutalnim nasiljem in idilčno novezelandsko obmorsko naravo. Odsotnost komentarja ali odgovorov bo (če smo pošteni, delno upravičeno) zmotila nekatere gledalce, spet drugi pa bodo v filmu videli nepotrebno odpiranje poglavja novozelandske zgodovine, ki bi ga mnogi radi pozabili. Out of the Blue je nekoliko površinski, vendar še vedno vzdušen, napet in emocionalen prikaz tragedije, ki se ne bi smela nikoli več ponoviti.