Za kriminalne romane norveškega pisatelja Joa Nesboja velja prepričanje, da so ti zaradi pogosto zapletene vsebine in obilice likov preprosto neprimerni za filmske adaptacije. In roman The Snowman, sicer sedmi v seriji primerov problematičnega, vendar hkrati genialnega policista Harryja Hola, ni pri tem nobena izjema, zato je odločitev, da bi po njem posneli film, že vnaprej obsojena na propad. Še več skrbi pa dvigne podatek, da je film mnogo prezgodaj ugledal luč sveta in da tega v dirki s časom niso posneli v celoti (po besedah režiserja naj bi izpustili od 10 do 15 procentov scenarija). In The Snowman je bil po pričakovanjih deležen precej poraznih kritik, ki pa se navkljub temu zdijo malce pretirane. Da ne bo nesporazumov; pričujoči film ima precejšnje težave z ohranjanjem konsistentnega tempa zgodbe in tudi tekoči prehodi med posameznimi kadri mu večkrat povzročajo preglavice. Sicer zanimiva zgodba o lovu na serijskega morilca, ki rad ubija ob padcu prvega snega, je podana z naglico in včasih je gledalec podvržen množici preobratov in podatkov, katere le s težavo dohaja. Pa vendar film ni popolna izguba časa; Michael Fassbender je očarljivo destruktiven in karizmatičen kot Harry Hole, pogosto čudovita hladna fotografija in prepričljiva temačna atmosfera pa pričarata prav specifičen duh hladnih skandinavskih kriminalk, kateremu se gledalec pogosto rad prepusti, ne da bi ob tem razmišljal o zmeeni vsebini. A tudi slednja ni tako usodna, da ji ne bi uspeli slediti na vsaj osnovni ravni, čeprav bo ob koncu puščala več vprašanj kot odgovorom. The Snowman je tako daleč od filmskega poloma, se pa lahko strinjamo, da bi z vsem vloženim talentom lahko prinesla boljše rezultate.

Ocena

Se lahko naključno srečanje dveh osebe spremeni v obsedenost s tragičnimi posledicami? Vsekakor. To je tudi ključno vprašanje, s katerim se ukvarja feministični psihološki triler Eileen, ki je postavljen v konzervativno okolje Massachusettsa sredi 60. let prejšnjega stoletja; naslovna junakinja je osamljena mlada uslužbenka v zaporu za mladoletne osebe, ki jo gledalec prvič uzre med voajerskim opazovanjem para v avtomobilu, kasneje pa se zaloti med sanjarjenjem o spolnem odnosu z enim od paznikov. Njeno zasebno življenje je pričakovano v razsulu, saj mora skrbeti za svojega zapitega očeta, nekdanjega policista, ki jo psihično maltretira, hkrati pa boleha za paranojo in nasilnimi izbruhi. Edino svetlo točko v življenju ji predstavlja sodelavka, zaporniška psihologinja Rebecca, za katero se zdi, da v sebi čuva temačno skrivnost, Eileen pa začne do nje gojiti močna čustva, zaradi katerih se znajde pred usodnimi odločitvami. Film režiserja in scenarista Williama Oldroyda, ki temelji na istoimenskem romanu Ottesse Moshfegh, je enako umirjen, poetičen kot tudi brutalen portret žensk, ujetih v toksično okolje tradicionalnih norm in zreduciranih na vloge “moških” pomočnic, katerim je prepovedano sanjati o boljšem življenju. Naslovna junakinja, ki jo s čudovito zadržanostjo in nedolžnostjo odigra Thomasin McKenzie, svojo usodo deli z marsikatero žensko tistega časa in Oldroydu uspe s pomočjo čudovite fotografije, glasbe in scenografije obuditi ozračje “nostalgičnih” 60. let, seveda pa se srce filma skriva v prepričljivem prikazu konfliktnega prijateljstva med Eileen in Rebecco (prav tako odlična Anne Hatheway, katere lik pa ostane nekoliko nerazvit), ki zaobjame številna občutja; od pohote, strasti pa vse do jeze. Eileen je izvsten poklon klasičnim psihološkim trilerjem s feminističnimi podtoni, ki pa so bistveno bolj subtilni in iskreni od večine tematsko podobnih čezlužniških produktov sedme umetnosti.