Skozi zgodovino sedme umetnosti je bilo že neštetokrat dokazano, da za dober film ne potrebuješ ogromnega proračuna, dovolj so že domiselne ideje, dobra zgodba z močnim sporočilom in zanimivi liki. Anchorage, režijski prvenec Scotta Monahana (ta v filmu odigra tudi glavno vlogo, medtem ko je njegov soigralec Dakota Loesch spisal scenarij), se sicer spopada z nekaterimi začetniškimi težavami nizkoproračunskih filmov, vendar navkljub temu doseže svoje poslanstvo serviranja uničujočih iluzij ameriških sanj, ki ustvarjajo vtis, da je na poti do uspeha potrebno izkoristiti vsa možna, še tako nelegalna in nemoralna sredstva. Minimialistični film ceste, ki se odvija v skoraj postapokaliptični kalifornijski puščavi, se vrti okoli dveh bratov Jacoba in Johna, ki potujeta z avtomobilom, polnim opiatov, iz sončne Floride proti Aljaski, kjer bi za droge lahko iztržila skoraj milijon dolarjev. Glavnina filma prikazuje brata, ki sprva uživata v svojem hedonističnem razvratu, polnem drog in iluzij o življenju bodočih bogataštev, kasneje pa se začnejo kazati razlike v njunih osebnostih, kar sčasoma privede do tragičnega konca njunega razumevanje ameriških sanj. Anchorage je najlažje interpretirati kot enako ciničen kot tudi sočuten portret ljudi, ujetih v svet propada in mizerije (ni naključno, da je edina kulisa filma neskončna puščava z zapuščenimi in uničenimi hišami), hkrati pa tudi vklenjenih v sanje o boljšem življenju. Monahan ta kontrast prikaže na dokaj prepričljiv način, še posebej z vključitvijo enolične kalifornijske pustinje, ki še dodatno izpostavi tragično osamljenosti glavnih junakov, pohvaliti pa velja tudi dobri igralski predstavi tako Monahana kot Loescha, nekatere domiselne montažne prijeme ter sofisticiran družbeni komentar. Navkljub mnogim močnim platem pa Anchorage kot celota ne uspe docela prepričati; navkljub skromnih 80. minutam je na več mestih razvlečen ter v prvi polovici brezciljen in rahlo monoton, nasploh pa se zdi, da je Monahan s filmom želel doseči ambicije, ki jim zaenkrat še ni povsem kos. Toda začetniške napake so obvezne, od tod naprej pa bo za ekipo šla pot samo že navzgor. Upajmo.

Old Flame oz. “stari plamen” je izraz za posameznikovo nekdanjo ljubezen, od katere se lahko sčasoma distancira in obrne novo poglavje v življenju, včasih pa iskrice gorijo še naprej. Na meji med obema možnostima pa se odvijajo zgodbe kot je ta v psihološkem trilerju Old Flame, ki je znova eden od tistih filmov, o katerem je najbolj vedeti čim manj. Okvirni zaplet je preprost; Calvin je srečno poročen in premožen organizator dogodkov, ki med drugim načrtuje vnovično snidenje s kolegi iz fakultete, vendar ga pred tem preseneti obisk njegovega nekdanjega dekleta Rachel, s katero se je tekom študija iznenada razšel. Dvojica se sprva zaplete v sproščen in neobremenjen pogovor o njunih življenjih, ki vsaj na prvi pogled delujeta vzorno, toda kmalu je razkrita temačna skrivnosti, ki večer veselega druženja in obujanja spominov spremeni v nekaj bistveno bolj nasilnega. Old Flame je film, ki rad zavaja gledalca s svojimi estetskimi pristopi; sprva se odvija kot skoraj kičasta TV limonada o nekdanjih ljubimcih, med katerima znova poskočijo iskrice, toda film nekje na polovici popolnoma spremeni smer in postane kompleksna, bizarna in proti koncu že sila brutalna raziskava kompleksnih odnosov med moškimi in ženskami v t.i. MeToo ozračju, ki je med drugim zaznamovano s prepričanji, da npr. ženske nikoli ne lažejo, da so vloge rabljev in žrtev pogojene s spolom in kako feminizem postaja sredstvo manipulacije nad tistimi, ki želijo s samopravičniško držo zakriti lastne grehe. Četudi film sprva ne daje tak vtis, je Old Flame eden od bolj provokativnih filmov letošnjega leta, ki gledalca sili k tehtnemu razmisleku o svetu, v katerem živi in da včasih situacije vendarle niso tako preproste kot se zdijo na prvi pogled. Filmu ta kompleksnost uspe predvsem po zaslugi odličnih igralskih predstav Andyja Gershenzona in Rebece Robles, ki sta hkrati tudi edina igralca v filmu, pohvaliti pa je treba še odličen tempo ter spretno spisane dialoge, ki uspejo film distancirati od lesene gledališke izvedbe. Old Flame je film, ki bo nedvomno sprožil mnoge konfliktne debate, vendar pa je to ravno namen prave umetnosti; razbiti pričakovane okvirje in gledalca postaviti v območje nelagodnega, četudi resničnega.