Starošolski erotični trilerji iz 80. in 90. let kot sta bila Fatal Attraction in Basic Instinct so dandanes zavoljo ekstremne politične korektnosti, kozmetičnega zahodnjaškega feminizma, ki zapoveduje skoraj puritansko izpostavljanje seksualnosti ter vse bolj patetičnega klanjanja filmarjev hordam spletnih samopravičniških moralistov, vse redkejši, pa četudi se njihovo bistvo ne skriva toliko v izpostavljanju telesnih čarov kot analiziranju vročih odnosov med spoloma. Če se bo doba takšnih filmov vrnila, je trenutno še vprašanje, ki visi v zraku, pa vendar se zdi, da se s filmi kot je Fair Play erotičnim trilerjem obeta lepša prihodnost. Če smo popolnoma iskreni; celovečerni prvenec Chloe Domont je erotičen zgolj v smislu izpostavljanja tanke meje med privlačnostjo in sovraštvom ter kako oboje dojemata moški in ženski spol v verjetno najbolj tekmovalnem svetu; borznem posredništvu. Glavna junaka filma sta Luke (Alden Ehrenreich) in Emily (Phoebe Dynenor), ki sta sicer sodelavca v borznoposredniški hiši, hkrati pa ljubimca, ki morata zavoljo poklicnih pravil svoje razmerje skrivati pred očmi javnosti. Njun navidezno močan odnos, kateremu se obeta poroka, pa nenadoma ogrozi situacija, ko Luke v pričakovanju napredovanja v službi zgrožen ugotovi, da je v resnici napredovala ravno Emily, ki postane njegova šefica. Sprva iskreni nasmeški, za katerimi se skriva ljubosumje in ranjen ego, kmalu prerastejo v grobo tekmovalnost med ljubimcema, kar pa posledično vodi tudi v nasilje. Fair Play je eden redkih filmov, ki se loteva vojne med spoloma na presenetljivo prizemljen in iskren način; vojna, ki jo prikazuje Domontova, nima zmagovalcev, saj sta tako Luke in Emily portretirana v boleče realistični luči dveh navidez iskrenih in srečnih ljudi, ki pa globoko v sebi skrivata povzpetniško in egoistično naravo, kateri se ob vstopu v svet borze samo še okrepita. Z izpostavljenimi (namerno) sterilnimi lokacijami poslovnih stavb, strupenimi dialogi, seksi trenutki ter odlično igro je Fair Play presenetljivo zrela, odrasla in poglobljena psihološka drama, ki osvežujoče ponuja kompleksen pogled na tematiko, ki jo čistunski Hollywood žal še vedno obravnava kot klasični spopad med dobrim in zlim. Filmu bi sicer lahko očitali, da bi v svoji kritiki in izpostavljanju erotičnosti šel še korak dlje, toda ta blaga napaka ne uniči več kot zadovljive gledalske izkušnje. Obetajoča vrnitev v dobo navdihujočih erotičnih trilerjev.

V Dublinu vre. Pandemija Covid-19 doseže svoje vrh in nošenje mask, hitra testiranja ter ohranjanje varne razdalje postanejo del vsakdanjika na mestnih ulicah. Tam se znajde tudi Val Barber (Aidan Gillen) nekdanji policist, ki se sedaj preživlja kot privatni detektiv in nekega dne prevzame primer pogrešanega 20 – letnega dekleta, ki se naj bi zapletla z ljudmi iz vplivnih političnih krogov. Povrhu tega pa se je Barber prisiljen soočiti s posledicami burne ločitve, težavnim okrevanjem njegove hčerke, ki se je poškodovala v hudi prometni nesreči ter z zamegljeno spolno identiteto, zaradi katere si nakoplje malo zaveznikov in toliko več sovražnikov. Barber je preprost, staromoden in konvencionalen neo-noir triler, ki mu je težko očitati kakršnokoli večjo napako, žal pa je hkrati težko najti elemente, ki bi filmu mu pomagali, da štrli iz povprečja. Vse, kar ste videli v povprečnem hard-boiled filmu noir, boste videli tu; težavnega privatnega detektiva, perverzne in skorumpirane politike, nedolžna mlada dekleta, ki so predmet spolnih apetitov starejših moških, podkupljene policiste, dvolične gizadline itd. Film tako zelo zvesto sledi preverjeni formuli, hkrati pa skuša loviti ravnotežje med zasebno zgodbo glavnega junaka in napetim primerom, ki ga rešuje in na obeh je zmerno uspešen. Zaradi skromne dolžine slabe ure in pol skuša film pokriti karseda veliko tematik, hkrati pa servirati družbeni komentar o spremenjeni t.i. post-meToo klimi na Irskem, toda na koncu se vseeno zdi, da zgodba iz vseh zornih kotov izpade nekoliko površinska in neraziskana. Tudi končni razplet, ki se močno zanaša na omenjeno gibanje, zraslo na zeleniku hollywoodskih gričev, gledalca preseneti iz dobesedno nikjer in tisto, kar bi moralo biti katarizično, izpade zgolj nekoliko medlo. Gillen je seveda odličen kot naslovni junak in film zavoljo hitrega tempa, živahnega dogajanja in pristnega vzdušja mine hitro, vendar pa bodo tisti, ki pričakujejo poglobljeno analizo utripa irskih ulic v sodobnih “buditeljskih” časih, razočarani.