Filmi, ki se v celoti odvijejo na eni sami lokaciji, predstavljajo izziv tako za ustvarjalce kot gledalce, saj s svojim minimalističnim pristopom, ki mora navkljub temu ohranjati določeno mero suspenza oz. živahnega dogajanja, v katerega se splača investirati svoj čas, pogosto prinašajo unikatno izkušnjo. The Outfit je kriminalni triler stare šole, katerega dogajalni prostor je (večinoma) ena sama soba v delavnici ugaljenega in redkobesednega krojača Leonarda (Mark Rylance), ki sicer vodi legalen posel, vendar pa hkrati dopušča, da je prostor skrivno shajališče članov irske gangsterske družine Boyle. Leonard je dovolj pameten, da se ne vmešava v nečednosti gangsterjev, vse dokler nekega večera v delavnico ne vdreta v strelskem obračunu ranjen sin glavarja družine Richie in šefova desna roka, zmikavtski nasilnež Francis. Izkaže se, da je razlog za njun prihod iskanje posnetka prisluškovalne naprave, na katerem je razkrito ime domnevnega izdajalca znotraj družine Boyle. The Outfit (naslov je slengovski izraz za organizirani kriminal v Chicagu) je z vidika vsebine resda klasični neo-noirovski triler s pridihom misterija, saj se dogajanje vrti okoli iskanje identitete izdajalca mafijske združbe, toda režiser in soscenarist Graham Moore uspe držati gledalčevo pozornost zavoljo uspešne uporabe vseh elementov, ki so potrebni za odličen film, posnet na eni sami lokaciji; čudovito odrezavi dialogi, zanimivi liki, katere njihova siva moralna cona dela izredno nepredvidljive ter kakopak izvrstna igralska zasedba, kjer prednjači predvsem Rylance kot elegantni in hladnokrvni preračunljivec Leonard, velja pa še omeniti fantastičnega Johnnyja Flynna v vlogi sluzavega nasilneža Francisa. K še boljšemu rezultatu pripomore tudi skromna, vendar prepričljiva scenografija in kostomugrafija ter maksimalna izkoriščenost majhnega prostora, ki ne potrebuje grandiozne akcije, da obdrži gledalčevo pozornost. The Outfit je starošolski krimič, ki ga v današnjih produkcijsko polikanih časih Hollywooda še kako pogrešamo.

Britanec Paul Andrew Williams se je tekom svoje kariere uveljavil znotraj žanra temačnih kriminalk in grozljivk, vedno pa je slovel kot filmar, ki ne umika pogleda od brutalnega nasilja in iskrenega vpogleda v najbolj problematične in najtemačnejše predele človekove osebnosti. V tej maniri nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem, brutalnim kriminalnim trilerjem Bull, ki se ponaša z navidez klasično zgodbo o maščevanju; naslovni junak je nekdanji član tolpe, ki se po desetih letih nepojasnjene odsotnosti vrne v rodno mesto, da bi obračunal s tistimi, ki so ga izdali, hkrati pa rešil svojega sina iz krempljev zadrogirane in neodgovorne matere. Bull je temačen, nasilen in brezkompromisno surov film, ki vleče navdih iz klasike maščevanja Get Carter, le da ima to očarljivo (ali pa nadležno) navado, da gledalca neprestano vleče za nos in mu servira številne nepredvidljive obrate, ob katerih se bo marsikdo zmedeno praskal po glavi in spraševal, čemu točno je priča. Williams je spreten filmar, ki si morebiti resda sposodi klišejski zaplet z molčečim pravičnežem, ki skuša z maščevanjem popraviti svoje krivice, vendar je že po prvi tretjini jasno, da je svet, v katerega kot gledalci vstopamo, nasilen in moralno degradiran; noben lik ni pozitiven, še najmanj pa osrednji, ki ga odlično odigra Neil Maskell in je portret impulzivnega barabina, ki premore ljubezen zgolj do svojega sina, medtem ko je ves preostali svet zanj povsem odveč. Bull z visoko mero suspenza, zgoščenim dogajanjem, brutalnim nasiljem in neo-noirovsko temačnostjo nemudoma zbudi pozornost zahtevnejših gledalcev, čeprav s seboj prinaša tudi nekaj konfliktnih odločitev. Ena od njih je nekoliko zmedeno postavljeni časovni preskoki med sedanjostjo in preteklostjo, druga pa je končni preobrat, ki je sicer smiseln, vendar se bo mnogim gledalcem zdel preneumen in nerazvit. Nasploh se zdi, da bi si Bull lahko privoščil malce bolj dodelano zgodbo in z njo tudi pomenljiv konec, vendar je kot celota še vedno poslastica za filmske gurmane.