Leta 2017 je Kenneth Branagh s starošolskim krimičem Murder on the Orient Express predstavil svojo različico ikoničnega belgijskega detektiva Hercula Poirota in navkljub temu, da sta ga do tedaj med drugim upodobila nepozabna Peter Ustinov in David Suchet, se je Branaghov Poirot izkazal za dokaj posrečen eksperiment, ki je izpostavil ne zgolj detektivske veščine glavnega lika, ampak tudi njegovo ranljivejšo in do določene mere celo temačnejšo stran. Poirot je bil resda še vedno pozitiven lik, toda Branagh ga je naredil bolj prizemljenega in si ga celo upal postaviti v situacije, kjer podvomi v svoje sposobnosti. V tej luči srečamo Poirota tudi v najnovejši adaptaciji klasične detektivke Death on the Nile, kjer se sloviti detektiv znajde na krovu potniške ladje, ki potuje vzdolž egiptovske reke Nil in postane prizorišče skrivnostnega umora bogate plemkinje (znova očarljiva Gal Gadot), po pričakovanjih pa je morilec eden od potnikov, ki ga mora Poirot karseda hitro razkrinkati. Šarm filma Death on the Nile se skriva v njegovi staromodnosti, ki ne deluje idejno ubožno ali generično, še posebej po zaslugi za oči izredno privlačne vizualne podobe, ki dodobra izkoristi lepote Egipta in si privošči nemalo širokih planov turističnih znamenitosti kot so piramide, starodavne grobnice ter kakopak čista voda reke Nil. Bogata igralska zasedba ostaja žal nekoliko neizkoriščena (še najbolj zanimiva sta že omenjena Branagh in Gadotova), kar je posledica dokaj površinske karakterizacije likov, film pa si vzame čas, da zavzame angažirano držo in naslovi problematiko rasizma v 30. letih, vendar pa tudi te obravnave niso pretirano globoke. Filmu se pa še najbolj zatakne, ko se odvija kot detektivka; četudi zgodba premore zadovoljivo mero suspenza in enigmatičnosti, je njen problem ravno v tem, da smo pred najnovejšo adaptacijo imeli priložnosti videti že dve bistveno boljši iste zgodbe, Branaghova različica pa se dokaj formulaično oklepa žanrskih klišejev in ne postreže z nobenim vidnejšim presenečenjem. Death on the Nile vsebuje dovolj prednosti, da je daleč od slabega filma, še posebej po zaslugi všečne obravnave glavnega junaka, a kot detektivka žal deluje rahlo neizstopajoče in predvidljivo.

Erotični psihološki triler Deep Water, ki bi moral luč sveta ugledati že ped dobrim letom in pol, vendar je zaradi pandemije COVID-19 z mnogimi zamudami dosedaj obtičal v bunkerju, naznanja veliko vrnitev mojstra provokacije in žgečkljivosti Adriana Lyna po skoraj 20. letih (njegov zadnji celovečerec je bila erotična drama Unfaithful iz leta 2002). To pa še ni vse; eden od scenaristov filma je Sam Levinson, ki je med drugim ustvaril nadaljevanko Euphoria in mu provokacija prav tako ni tuja, zato se zdi, da njuno sodelovanje prinaša formulo za uspeh. Žal pa Deep Water ni tisti film, ki bo obudil obravnavni žanr, saj gre za dokaj mlačen, nedodelan, hitro pozabljiv in za režiserja, ki je med drugim zaplodil ubijalsko klasiko Fatal Attraction, presenetljivo mehkužen šund triler. Zgodba je sicer obetavna; spremljamo naveličan zakonski para Vica in Melindo, ki si skušata začiniti spolno življenje z odločitvijo, da se lahko Melinda spušča v afere z mlajšimi moškimi, kar pa posledično pripelje do izbruhov ljubosumja in celo umora enega od njenih ljubimcev. Da ne bomo kriviči, ima film nekaj svetlih trenutkov; ima zadovoljiv tempo in ni (preveč) dolgočasen, Ben Affleck in Ana de Armas sta v glavnih vlogah všečna, Lyne pa na več mestih prepričljivo ujame bizarno dinamiko njunega toksičnega odnosa. Žal pa filmu spodrsne pri že omenjeni nedodelanosti ter splošnem pomanjkanju suspenza in žgečkljivosti, ki sta ključni sestavini vsakega dobrega erotičnega trilerja. Prizorov spolnosti je zgolj za vzorec (in še tedaj so nevznemirljivi), stranska štorija o umorjenih Melindinih ljubimcih je obupno predvidljiva in brez kančka napetosti, zaradi napol spečene zgodbe in slabo razvitih likov pa gledalec dobi le malo razlogov, da bi mu moralo biti za dogajanje mar. Kot rečeno; Deep Water je z vidika hitropotrošnega šunda neškodljivo razvedrilo, toda za režiserja, kot je Lyne, pa predstavlja močno razočaranje.