Odkar smo jo imeli priložnost videti v Fincherjevi uspešnici Gone Girl, se zdi, da se igralka Rosamund Pike najbolje znajde v vlogah oportunističnih, egocentričnih in ciničnih zlobnic, zato tudi ne preseneča, da je bila idealna izbira za glavno vlogo v črnokomičnem trilerju I Care A Lot. Pikova igra do obisti pokvarjeno oskrbnico starejših ljudi Marlo, ki jo bolj kot zdravje in dobro počutje svojih klientov zanima, koliko njihovega premoženja lahko steče v njene roke. Skupaj s svojo partnerko in ljubimko tako brezvestno opeharita ljudi, Marlina cinična drža in neskončen apetit po hitrem zaslužku pa sprva kažejo, da ji svet kleči pred nogami. Toda njena umazana kariera zavije v nepredvidljivo smer, ko prevzame skrb nad premožno upokojenko, ki v sebi hrani mnogo več skrivnosti kot jih je Marla sposobna obvladati. I Care A Lot je v prvi polovici izredno hudobna in odrezava črna komedija, ki se drzno odloči distancirati od problematiziranja Marlinih dejanj in namesto tega skuša najti odtenke očarljivosti v njeni zlobni osebnosti. Filmu to kakopak uspe zaradi odlične igre Pikove, ki se znova počuti kot doma; s hladnokrvnim obrazom, strupenim jezikom in nastopaško pozo pretirano karieristične ženske, ki se na poti do cilja (postati milijonarka) ni pripravljena odreči ničemur, kaj šele, da bi se česa prestrašila. Živahen tempo, odlična elektronska glasba, prefinjeno zloben humor in čudaško simpatična osrednja (anti)herojka naredijo iz filma sofitsticirano satiro na temo požrešnosti in agresivnosti kapitalizma, kjer sta dostojanstvo in čast enačena z denarjem in vplivom. Škoda le, da tega satiričnega naboja film ne izkoristi v drugi polovici, ko se spremeni v sicer napet, zabaven, vendar rahlo formulaičen kriminalni triler z obvezno kričeče stereotipnimi ruskimi mafijci, ki strežejo po življenju glavnega lika. Druga polovica filma bo hkrati tudi razdelila občinstvo iz dokaj upravičenih razlogov; če smo od I Care A Lot pričakovali prikaz vzpona in padca osebe, ki je ujeta v ideal ameriških sanj (podobno kot npr. Tony Montana v klasiki Scarface ali pa Jordan Belfort v biografiji The Wolf of Wall Street), film svoje satirične podtone nenadoma potisne v ozadje, pritisne na gumbe filmske #metoo retorike in Marlo želi spremeniti v tragično junakinjo na begu pred kriminalci, pa četudi se ona kot lik osebnostno ni spremenila in je še vedno pokvarjena, nemoralna in oportunistična baraba. Na srečo se film nekoliko odkupi z zaključkom, kjer je pravici (vsaj delno) zadoščeno, zato je končni rezultat povsem zadovoljiv; I Care A Lot zna biti problematičen film in svojega satiričnega potenciala ne izkoristi do maksimuma, a je kljub temu kvalitetna zabava.

Na prvi pogled se zdi, da The Black Dahlia vsebuje vse elemente za še eno filmsko uspešnico veterana Briana De Palme. Prvič; film je posnet po romanu mojstra modernega “hard-boiled” krimiča James Ellroyja. Drugič; tako film kot roman temeljita na prikazu policijske preiskave resničnega (in nikoli razrešenega) umora mlade igralke Elizabeth Short, katere popolnoma razkosano truplo je bilo najdeno 15. januarja 1947, skrivnostne okoliščine zločine pa še danes dvigajo ogromno prahu. Tretjič; film se ponaša z zvezdniško igralsko zasedbo kot npr. Aaron Eckhart, Josh Harnett, Hilary Swank in Scarlett Johansson. Z vsemi temi aduti se zdi, da je bil uspeh filma neizbežen, a zgodilo se je ravno obratno; film je občinstvo ignoriralo, kritiki raztrgali, mnogi pa so ga uvrstili na lestvice najslabših filmov vseh časov. Upravičeno? Niti približno. The Black Dahlia je film z mnogimi težavami, ki pa jih lahko pripišemo žalostnemu dejstvu, da je De Palma sprva posnel tri ure dolgo različico filma, vendar je bil to pod pritiskom studia skrajšati. Tisti, ki ste prebrali roman, se verjetno zavedate, da je ta izreden kompleksen, zapleten in ravno zato ga je težko prenesti na veliko platno v prebavljivi obliki. De Palma bi verjetno temu izzivu bil kos, vendar mu zaradi zgoraj omenjenih razlogov to ni uspelo; kompleksno zgodbo o dveh vročekrvnih detektivih, ki postaneta obsedena z umorom Elizabeth Short, je težko stlačiti v dve uri trajajoč film in rezultat tega je, da The Black Dahlia prenasičen in z vidika zgodbe slabo razvita urbana kriminalka, kjer je vsega hkrati preveč kot tudi premalo. Navkljub temu pa De Palma impresionira s prepričljivim stilom starošolskih nasilnih kriminalk iz 40. in 50. let, igralska zasedba pa svoje delo opravi povsem zadovoljivo (Harnett je morebiti preveč mlečen za vlogo hladnokrvnega detektiva, vendar je navkljub temu dovolj prepričljiv), hkrati pa je treba priznati, da je ozadje umora Elizabeth Short preveč fascinanatno in misteriozno, da bi iz njega lahko nastal katastrofalen izdelek. The Black Dahlia je glede na ves potencial vsekakor razočaranje, vendar pa kljub temu gledljiv in zabaven poklon klasičnemu filmu noir.