“Amerika ima vkoreninjen strah pred revnimi,” razodene eden od radijskih napovedovalcev in s tem naslika grdo sliko ne zgolj sodobne Amerike, ampak sveta nasploh, ki je v primežu hladnega in tekmovalnega kapitalizma sklenil, da je revščina posledica posameznikove nesposobnosti in neiznajdljivosti, ne pa moralne degradacije in zgrešenosti sistema. Zdi se zelo vzpodbudno, da uspe takšno težko sporočilo najti pot v čezlužniško filmsko produkcijo; kriminalni neo-noir triler Night Always Comes daje vtis ostre satirične groteske na ravni Schumacherjevega kultnega filma Falling Down, saj imamo v obeh primerih opravka s posameznikoma, ki sta žalostna produkta odbodja mrhovinarskega kapitalizma, le da je Lynette (Vanessa Kirby), glavna junakinja pričujočega filma v režiji Benjamina Carona, odločena, da zaščiti svojo mamo in brata pred tem, da bi pristali na cesti. Zgodba, ki se odvije tekom ene same noči, spremlja Lynette pri napeti dirki s časom, ko skuša zbrati 25 tisoč dolarjev za nakup hiše, v kateri trenutno živi in je tik pred tem, da jo lastni proda boljšemu ponudniku. Caron z dobrim izborom glasbe, živahnim tempom in izpiljeno “nespečno” podobo velemesta uspešno zajame kaotičnost in suspenz Lynettintega teka za denarjem, pri tem pa obenem razvija družbeni komentar o poniževalnem eksistencialnem položaju predstavnikov iz obrobja, ki so za denar pripravljeni lagati, ropati in celo ubijati. Po pričakovanjih se srčika filma skriva v znova emocionalnem nastopu Kirbyjeve, ki dokaže, da je mnogo več kot zgolj lep obraz in prepričljivo upodobi lik utrujene in srčne ženske, ki mora prenašati grehe svoje družine in hkrati najti pot v boljšo prihodnost. Kot rečeno; Night Always Comes je odlično odigran in napet triler, ki pa z vidika družbene kritičnosti ne izbrusi svojega potenciala in ostaja rahlo nedorečen; Caron resda občasno servira nekaj udarnih razmišljanj o neprivilegiranosti družbenih obstrancev, vendar pa je dogajanje žal pogosto podvrženo rahlo formulaični vsebini in različnim žanrskim klišejem, ki so bili v vsebinsko podobnih filmih bistveno bolj dodelani. Night Always Comes je še vedno povsem zadovoljiv in kratkočasen triler, vendar pa bi v rokah bolj izkušene ekipe lahko postal mnogo več.

Zgodba temačnega trilerja The G spada v kategorijo saj ni res, pa je in razgalja groteskno skorumpiranost in nemoralnost sistema; film namreč temelji na podlagi resničnih prevar v ameriškem pravnem sistemu, ki omogočajo, da se upokojencem, ki ne morejo več skrbeti zase, po hitrem postopku dodelijo skrbniki, ki svoje “stranke” dobesedno zaprejo v dom in nato poberejo celotno njihovo premoženje. Ta usoda doleti tudi glavno junakinjo pričujočega filma; Ann (Dale Dickey) je starejša ženska s skrivnostno preteklostjo, ki zaradi hudih težav z alkoholom pogosto zanemarja svojega hudo bolnega moža, hkrati pa je odtujena od ostale družine z izjemo vnukinje Emme, ki ji edina stoji ob strani. Slednja je postavljena pred hudo preizkušnjo, ko nekega dne Ann in njenega moža dodelijo v oskrbo moškemu, ki dvojico zapre v zanemarjen stanovanjski objekt in skuša najti domnevno visoko vsoto denarja, ki jo Anna skriva pred vsemi. The G režiserja in scenarista Karla R. Hearna spretno pilotira med konvencionalnim neo-noir trilerjem in ostro socialno dramo, ki ponuja shrljiv vpogled v žal pogosto zamolčano problematiko “legalnega” sistemskega izvajanja nasilja nad starejšimi. Zgodbo, zaznamovano z vzdušno temačno atmosfero in zanimivimi preobrati, poganja predvsem izvrstna (in predvsem drzna) igralska predstava veteranke Dickeyjeve, ki dobro utelesi robustnost in čustveno otopelost glavne junakinje. Četudi ima film nekaj manjših težav z nedorečenostjo in občasno nevmesnimi stranskimi zgodbami, se ta vedno uspe držati nad povprečjem zaradi svojega iskrenega in brutalno zastrašujočega pristopa do problematike, ki bi jo marsikateri drug režiser izkoristil za namene solzave melodrame. The G je upravičeno jezen film, ob katerem gledalci zgolj prestrašeno obmolknejo.