Highest 2 Lowest (2025)

Rating: 7 out of 10.

Za ljubitelje sedme umetnosti predstavlja film Highest 2 Lowest prav posebno poslastico, saj po skoraj dveh desetletjih znova združi režiserja Spike Leeja in igralca Denzela Washinghton, ki sta v preteklosti skupaj zakrivila nekatere najboljše filme iz režiserjeve kariere (Malcom X, Mo’ Better Blues, Inside Man). Film je zamišljen kot reinterpretacija / predelava kultnega japonskega trilerja High and Low legendarnega Akire Kurosawe in v ospredje postavlja ambicioznega glasbenega mogotca Davida Kinga, ki velja za “najboljše uho v glasbenem poslu”, četudi so njegovi dnevi slave že za njim. King, ki je pred leti prodal večinski delež svojega imperija, se sedaj trudi, da bi ga v celoti pridobil nazaj, vendar mu načrte prekriža klic anonimneža, ki trdi, da je ugrabil njegovega sina. Ko se izkaže, da je ugrabitelj ponesreči za talca vzel sina njegovega tesnega sodelavca Paula Christopherja (Jeffrey Wright), se King znajde v moralni dilemi; ali naj ugrabitelju izplača velikansko odkupnino ali naj pusti, da se drama poleže sama od sebe? Highest 2 Lowest je film, katerega glavni adut sloni na neustavljivi igralski karizmi še vedno energičnega Washingtona, ki kraljuje v vsakem prizoru, četudi bi bilo zelo krivično pozabiti omeniti Wrighta, ki je prav tako odličen, pa četudi nekoliko neizkoriščen. Lee v svojem značilnem pompoznem slogu, ki vključuje pikre dialoge, ulično nasilje in celo glasbene točke, načenja nekatere zanimive psihološke vidike človeka, ki ga med lovom za sanjami ujame kruta realnost, hkrati pa z obrtniško spretnostjo pelje gledalca skozi napeto dirko s časom po urbanem labirintu mesta New York. Highest 2 Lowest sicer ne spada med Leejeve presežke, saj še vedno vključuje zanj značilne nadležnosti kot so pretirana dolžina, na trenutke čudno vkomponirana glasba in predvsem nekoliko zmedena struktura filma, ki po bizarni prvi tretjini vendarle pridobi na tempu in koherenci. Povsem gledljiv, napet in odlično odigran triler, kjer pa Lee nikakor ne more ubežati lastni pretencioznosti.

Caught Stealing (2025)

Rating: 8 out of 10.

Darren Aranofsky, sicer eden od najbolj prepoznavnih filmskih provokatorjev ta hip, se v črnohumornem trilerju Caught Stealing odpravi na nostalgično potovanje v drugo polovico 90. let, ko slovita dvojčka World Trade Centra še ponosno stojita, moderni alternativni rock nadaljuje tradicijo umazanega grunga in mestne ulice se polnijo s smetmi, alkoholom in vsakodnevnih mrhovinarskim bojem za preživetje. Sredi tega urbanega kaosa živi tudi Hank Thompson (Austin Butler), nekdanji baseballski zvezdnik, ki je zaradi tragične prometne nesreče športno kariero obesil na klin in se sedaj preživlja kot natakar, živi v majhnem zanikrnem stanovanju, ima zvesto dekle in redno telefonira svoji zaskrbljeni materi. Nekega dne ga njegov sosed, gobezdavi punker Russ (Matt Smith) prosi, da za nekaj dni popazi na njegovega mačkona, kar se zdi preprosto opravilo, toda Hank se po spletu bizarnih okoliščin znajde sredi ulične vojne med ruskimi in judovskimi gangsterji. Na prvi pogled se zdi, da je Aranofsky s filmom Caught Stealing želel posneti neobremenjen poklon zgodnjim nasilnim gangsterskim klasikam Guya Ritchija in Quentina Tarantina, kar delno drži, saj je njun vpliv na več mestih zelo očiten, še posebej pri portretiranju ekscentričnih likov, vzdušne kombinacije brutalnega nasilja in črnega humorja ter stilno dovršenem prikazu življenja v kriminalnem podzemlju. Navkljub temu pa je Aranofsky dovolj samozavesten in drzen režiser, ki z obrtniško spretnostjo poskrbi, da film ohrani svojo identiteto; od umazano dobrega soundtracka, ki ga je med drugim ustvarila kultna post-punk zasedba Idles, fenomenalne igralske zasedbe (poleg Butlerja v eni od svojih najboljših vlog v karieri med drugim prepričajo tudi duhoviti Smith, seksapilna Zoe Kravitz in skoraj neprepoznavna Liev Schrieber in Vincent D’Onofrio), odrezavega smisla za humor, vzdušne post-grungerska / neo-noir atmosfere, podivjane punkerske energije pa do nepredvidljive pripovedne niti. Caught Stealing morebiti ne dosega umetniške vrednosti Aranofskyjevih prejšnjih mojstrovin, vendar pa je navkljub temu izredno zabavna in nepopustljivo divja filmska ekstravaganca, ki jo zlepa ne pozabiš.