Eden od zaščitnih znakov filmov režiserja Davida Cronenberga je ta, da svojim junakom nikoli ne popušča in jih vedno vrže v primež nasilja in človeške gnusobe. Zato je sprva zelo nenavadno, da glavni junak filma A History of Violence, gostilničar Tom Stall, deluje kot prototip vsakdanjega delavnega človeka, ki uživa velik kos ameriških sanj; ima ljubečo družino, dobro službo in tudi v mestecu, kjer živi, je zelo priljubljen. Vendar ta idilični videz traja kratek čas; ko Tom zaustavi dva nasilna roparja, postane medijska zvezda in s tem prikliče svojo zakopano preteklost profesionalnega mafijskega morilca. Pričujoči film je brutalni prikaz sesutja “povprečne” družine, kjer objeme in pogovore o vremenu nadomestita okrutno nasilje ter senca nehumanega sveta, kjer sta umor in prevara na dnevnem spisku. Cronenberg izvrstno razgali trk dveh različnih svetov in gledalcu ne prizanaša z enostavnimi rešitvami, k temu pa še dodatno primore odlična igra Vigga Mortensena, ki enako prepričljivo upodobi ljubečega moža in očeta ter neusmiljenega morilca. A History of Violence je v smislu pripovedništva sicer eden bolj konvencionalnih Cronenbergovih filmov, vendar pa je zaradi občutljive vsebine toliko bolj pretresljiv in surov, hkrati pa nepopustljiv v rušenju iluzije ameriških sanj, tokrat raztrganih pod težo nasilja in zamolčanih zamer. Nenazadnje pa gre za enega redkih filmov, ki je občutno boljši od izvornega materiala, stripovskega romana Johna Wagnerja. Moderna mojstrovina.

Killing Them Softly se odvija v času za mnoge prelomnih ameriških predsedniških volitev, katerih veliki zmagovalec je postal ljubljenec demokratov, Barack Obama. V zraku je bilo moč čutiti spremembe na bolje, Obama je kot spreten retorik ameriškemu ljudstvu obljubljal sanje, toda v globeli kapitala in nasilja je karavana nemoteno krenila dalje, kar se je nenazadnje realizirano s famozno globalno finančno krizo. Film izredno podcenjenega režiserja Andrewa Dominica je navidez preprosta zgodba o dveh zabitih mladeničih, ki izpeljeta drzni rop igre pokra in si s tem na glavo nakopljeta najetega morilca (Brad Pitt v eni svojih najbolj ciničnih vlog doslej) ter ostale gangsterje, ki delujejo po principu oko za oko, zob za zob. Killing Them Softly ni film, primeren za občutljive duše; ne toliko zaradi prizorov brutalnega nasilja in ostrih besed, ampak v prvi vrsti zaradi izredno ciničnega pristopa do razumevanja sveta in strupenega ciničnega naboja, ki se požvižga na politično korektnost ter utopično sanjarjenje o lepšem svetu. “To je Amerika in tu je vse zgolj biznis,” sikne Pittov lik in s tem izvrstno zajame bistvo obdobja, katerega film pokriva; surovi kapitalizem iz ljudi dela prozorne karikature, ki živijo (in umrejo) zgolj za denar. In v času, ko se vse več občinstva zateka v ceneni ekskapizem in išče ideale v superherojskih teatralnih predstavah, je ogled filma Killing Them Softly še toliko bolj dobrodošel in skorajda nujen. Dominicova eksistencialna kriminalka je pogumna in provokativna meditacija pokvarjenega duha, ki se podela na prag ameriških sanj in vstopa v grd, pohlepem in samouničevalen svet. Odlična igralska zasedba, izrazito mračen ton, oster črni humor ter neusmiljeno surov epilog naredijo iz filma Killing Them Softly moderno klasiko, ki pa jo bodo mnogi težko sprejeli za svojo, saj ne čuti usmiljenja do nikogar.