Verjetno ste že slišali za izrazi “stockholmski sindrom”, ki je oznaka za psihično stanje ugrabljene osebe, ki se čustveno naveže na svojega ugrabitelja. S to docela nepojasnjeno, a hkrati fascinantno situacijo se podrobneje ukvarja tudi eden od kandidatov za najboljši film leta in sicer psihološki triler The Berlin Syndrome. V njem spremljamo nesrečno usodo mlade avstralske turiste, ki se po naključnem flirtu s privlačnim srednješolskim učiteljem znajde ujeta v njegovem stanovanju. Kot že omenjeno, glavna junakinja tekom časa vzpostavi dvoplasten odnos s svojim ugrabiteljem, do katerega čuti prezir, gnus in hkrati sočutje in film ta konflikt (oz. odnos) predstavi na brezkompromisno realističen način in brez nepotrebnega dramatiziranja. Ob tem velja omeniti, da film ubere precej počasen ritem, ki od gledalca zahteva nekoliko potrpežljivosti, vendar pa ravno zaradi tega pridobi na surovem realizmu, situacije pa so ravno prav verjetne kot nepredvidljive, da iz glavnih junakov ne delajo totalne idiote, kot je to značilno za večino sodobnih grozljivk in trilerjev. The Berlin Syndrome zna biti na dolge proge naporen film, vendar to pomeni zgolj dejstvo, da si je zanj treba vzeti čas.

Ocena 4

Antonio Banderas, ki tudi na stara leta premore dovolj igralskega šarma in karizme, je v psihološkem trilerju Black Butterfly postavljen v vlogo neuspešnega pisatelja, ki po spletu okoliščin v svoj podeželski vikend spusti tujca, za katerega sumi, da bi lahko bil serijski morilec, odgovoren za smrti več mladih deklet. Zveni zanimivo? No, povečini tudi je. Black Butterfly večino časa učinkuje kot solidna mešanica ruralnega trilerja in psihološke srhljivke, ki postreže z dobrimi igralskimi predstavami, pristno atmosfero in nekaterimi napetimi trenutki vendar pa se film žal proti koncu začne preveč truditi in izpostavi polno nepričakovanih / klišejkih zapletov, ki ne držijo globjega smisla oz. se ob njih gledalec vpraša, kakšen je njihov namen v odvisnosti od preostalega dela zgodbe. Nasploh se zdi, da bi film učinkoval dosti bolje kot preprost triler ne pa pretirano zamotana uganka, ki se trudi biti preveč pametna kot v resnici je. Navkljub temu film večino časa trdno stoji na dveh nogah in gledalcu ponudi dobro zabavo za slabih 90 minut. In kot sem že večkrat poudaril; tudi to je nekaj.

Ocena 3