Leto 2016 ni bilo prizanesljivo do Bena Afflecka iz razlogov, ki jih na tem mestu ne bomo znova pogrevali, vendar so vsi pričakovali, da se bo možakar uspel izmuzniti kritiškemu negodovanju s svojim četrtim režijskim poglavjem Live by Night, epsko gangsteriado o sinu policijskega načelnika in zmikavtu Joeju Coughlinu, ki se v času prohibicije znajde ujet v vojno med irskimi in italijanskimi gangsterji, pot pa ga zanese na Florido, kjer skrbi za distrubucijo alkohola, prodajo orožja in obrambo ozemlja pred rivalskimi tolpami za vsako ceno. Žal je bil film deležen medlih kritik, še posebej na spoštovanja vredno filmografijo, ki jo je Affleck pustil za seboj (spomnimo; za Argo je celo prejel oskarja za najboljši film) in splošni vtis javnosti bi lahko opisali z besedo: razočaranje. Pa je temu res tako? Da in ne. Live by Night je zaenkrat resda “najslabši” Affleckov režijski poskus, kar pa še zdaleč ne pomeni, da imamo pred seboj slab film; močna vizualna podoba, spektakularne akcijske scene, odličen igralski ansambel, privlačna kostumografija in prepričljiva obuditev obdobja prohibicije so vsekakor glavni aduti filma, zaradi katerih ta nikoli ne postane dolgočasen, razvlečen ali pa monoton. Je pa žal očitno dvoje; ali je nekdo “porezal” Affleckovo vizijo na dolžino dveh ur filma ali pa je bil sam projekt za Afflecka preveč ambiciozen, saj zgodba po prvi tretjini dobesedno frči mimo nas, vanjo pa vstopajo in jo zapuščajo liki brez pravih osebnosti, kar je še najbolj očitno pri neprepričljivi romanci med Affleckom in Zoe Seldano, saj se ta nikoli v razvije v nekaj, kar pritiče pristnemu ljubezenskemu odnosu. A kljub temu šibke plati filma niso nikoli zdele tako moteče, da bi gledalca odvrnile od užitka ob gledanju in glede na obsežnost dogajanja je Affleck opravil sila spodobno delo. Live by Night ni noben presežek, je pa dovolj fascinantna in očarljiva staromodna gangsterska drama.

V literaturi je pogosto uporabljena metoda t.i. “vložene” zgodbe; gre za zahteven in precej poseben način pripovedovanja, kjer se v okvirno zgodbo vrine še ena (ali več), nato pa obe vzporedno vlečeta bralca proti pogosto katarzičnemu zaključku. Ta postopek je tudi gonilo temačnega psihološkega neo-noir trilerja Nocturnal Animals, katerega osrednji motiv je roman, ki ga v roke prejme zdolgočasena in cinična lastnica galerije Susan (izvrstna Amy Adams v svoji najbolj kompleksni in temačni vlogi doslej) s strani njenega bivšega moža Edwarda. Tekom branja romana, ki pripoveduje okrutno zgodbo o moškem, ki skuša maščevati posilstvo in umor svoje žene in hčerke, nehote dobi vpogled v njen propadli zakon, kar privedete do nepredvidljivih zaključkov. Nocturnal Animals, sicer drugi celovečerec režiserja in scenarista Toma Forda, je prefinjen film prevar, ki gledalcu že od samega začetka nakaže, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Navidez preprosti zgodbi namreč peljeta skozi labirint podzavesti, prevar in ljubosumja, samo potovanje pa ne bi moglo biti bolj vzdušno; lynchevska sanjaška atmosfera in izpiljena vizualna podoba, idealna kombinacija dramatičnost in skrivnostnosti ter brutalno boleč vpogled v praznino sodobnih medsebojnih odnosov in težavnega vpliva, ki ga ima umetnost na posameznika itd. Ford premeteno ne dostavlja enostavnih odgovorov in svojim junakom ne popušča niti za hip, vendar ravno ta neusmiljenost pripovedovanja ter nekonvencionalni prijemi naredijo iz filma Nocturnal Animals pravo poslastico. Inteligentna mojstrovina.