Kako narediti zanimiv film na temo učenja bobnarskih veščin? Glasbena drama Whiplash, sicer režijski prvenec Damiena Chazella, doseže ravno to; iz tematike, ki bi najverjetneje pritegnila zgolj ožji krog profesionalnih glasbenikov, ustvari izredno dinamičen, napet in ponekod že kar brutalen film o mladem jazzovskem glasbeniku (Miles Teller), ki med obiskovanjem prestižnega glasbenega konservatorija postane učenec strogega učitelja Fletcherja (J.K. Simmons), znanega po svoji železni disciplini in brutalnih metodah, ki mejijo tako na psihično kot fizično zlorabo. Toda mladeniča Fletcherjeva determinacija, da bi izuril novega Charlija Parkerja (gre po mnenju mnogih za enega najboljših jazz mojstrov vseh časov), enako močno odbija kot tudi privlači, sčasoma pa užitek ob igranju postane obsedenost. Chazellov film se sicer oklepa že neštetokrat videnega zapleta o mladem glasbeniku, ki skuša doseči popolnost, vendar je pot do cilja pospremljena z velikanskimi količinami znoja, krvi ter verbalnih žaljivk, ki letijo iz ust mentorja oz. hudičevega sela, ki namerno preizkuša vzdržljivost in zagretost svojih učencev, hkrati pa se naslanja ob njihovo prebujeno ljubosumje in tekmovalnost. Whiplash je film, ki se drastično odmika od tipične glasbene drame, kjer glavni junak preko močne ljubezni do glasbe in navdihujočih misli dobrosrčnega mentorja doseže svoj zasluženi prostor pod žarometi. Tega tokrat ni na spregled; mentor je sadistična baraba, ljubezen do glasbe pa nadomesti težko garanje, odpovedovanje ter avtodestruktivni nagon, ki posameznika pelje do cilja, vendar za vse prej kot nizko ceno. In četudi se ta pristop zdi pretiran, uspe Chazelle svoj prvenec zapakirati v nepozabno izkušnjo, kjer pridejo do izraza odlične igralske predstave (še posebej Simmons), fenomenalna glasba, spretna montaža ter režiserjevo osupljivo okoli za detajle. Whiplash je tako eden nabolj okrutnih, depresivnih in morbidno fascinantnih glasbenih filmov vseh časov.