So filmi, ki trajajo slabo uro in pol, vseeno pa ob njih čutiš, kot da se vlečejo v nedogled. So tudi filmi, ki trajajo tri ure, pa ob njih kljub temu dobiš občutek, da se končajo zelo hitro. So pa tudi filmi, ki so pošastno dolgi in se tudi čuti, da so pošastno dolgi. Zelo dober primer tega je epski muzikal Les Miserables, sicer filmska adaptacija legendarnega istoimenskega muzikala, ki temelji na istoimenski literarni klasiki Victorja Hugoja; film režiserja Toma Hooperja je skoraj dve uri in pol dolg spektakel brez dejanskega spektakla ter nadležna vaja v kvaziartistični pretencioznosti, ki se vleče v neskočnost. Zgodovinski ep prikazuje osebno zgodbo o večletnem lovu med nekdanjim zapornikom in sedaj spoštovanim pariškim meščanom Jeanom Valjeanom (Hugh Jackman) in nepopustljivim policijskim inšpektorjem Javertom (Russel Crowe), sočasno pa se tudi v Franciji začnejo odvijati pomembni družbeni premiki. Hooper, ki je pred tem uspel prepričati z odličnimi filmi kot sta The Damned United in The King’s Speech, si je z Les Miserables očitno zastavil preveč naporen in ambiciozen projekt, ki nikakor ne uspe izkoristiti svojega potenciala. Film je kakopak tehnično podkovan, vizualno razkošen in njegov, za muzikale nekonvencionalen pristop osredotočanja na obrazne mimike igralcev, ki preko petja izražajo svoja čustva, je vsekakor vreden pohvale. Toda ambicije so eno, končna izvedba pa drugo in pri slednjem Les Miserables bolj ali manj pogori; opravka imamo z dobrimi igralcimi, ki pogosto ne znajo peti (svetla izjema j fenomenalna Anne Hathaway, medtem ko je Crowe kot Javert naravnost obupen), zgodba je po nepotrebnem razvlečena in ne postreže z zanimivimi ali kompleksnimi liki, navkljub razkošnosti pa film nikoli ne dostavi spektakla, ki ga od takšne vrste muzikala pričakujemo. Končni rezultat je pust, nevznemirljiv in pošastno razvlečen ep, kjer igralci umirajo od bolečine, gledalci pa od dolgčasa.

Posneti biografski film o vzponu in nenadnem padcu kultne britanske zasedbe in pionirke post-punk gibanja Joy Division ter težavnem zasebnem življenju njenega pevca Iana Curtisa je zelo težka naloga. Hkrati karizmatični kot tudi skrivnostni Curtis ima podobno kot Jim Morrison in Kurt Cobain status glasbene legende, žal tudi zaradi tega, ker je pri komaj 23. letih zaradi naraščujočih osebnih težav storil samomor, s tem pa je bil tudi njegova persona povzdignjena skoraj do mitskih razsežnosti. Razbiti to “klišejsko” pozo” tipičnega trpečega poeta in postreči z bolj iskrenim in prizemljenim portetom kultnega glasbenika, je kakopak težko delo. Na srečo je film Control pristal v pravih rokah, saj gre za režijski prvenec Antona Corbijna, uradnega fotografa skupine Joy Division, ki tako ni bil povezan zgolj z njeno glasbo, ampak tudi z dogajanjem v zakulisju. Zato je Control temačen, skorajda socialno realističen in neolepšan film, ki samozavestno razbije mite o zasedbi in njenem frontmanu in hkrati najde dovolj časa za izpostavljanje monotonosti vsakdana britanske mladine in delavskega razreda v 70. letih. In četudi se film dotakne vseh ključnih trenutkov v zgodovini zasedbe Joy Divison, je glavnina zgodba namenjene prikazu Curtisovega težavnega zasebnega življenja; od propadlega zakona, težav z epilepsijo pa vse do hude depresije, ki ga je privedla do tragičnega konca. Vse njegove stiske in boji z notranjimi demoni so prikazani neolepšano in brez odvečne “morbidne” romantike, za kar se je treba zahvaliti tudi fenomenalnemu Samu Rileyju ki presunljivo upodobi pokojnega Curtisa in enako prepričljivo pokaže njegovo karizmo kot tudi ranljivost. Control bo zaradi izrazite temačnosti verjetno težak zalogaj za marsikaterega gledalca, vendar je obenem odličen primer, kako ustvariti pristno filmsko biografijo, ki nesentimentalno in iskreno prikaže surovo plat rock’n’roll življenja. Vrhunski film, na katerega bi bil najverjetneje ponosen tudi pokojni Curtis.