Bodimo iskreni; življenjska pot Robbieja Williamsa, priljubljenega britanskega pevca, nekdanjega “slabega fanta” fantovske senzacije Take That in brezmejnega ekscentrika, je bila do te točke preveč ekstravagantna, odštekana, razvratna in nihilistična, da bi jo lahko adaptirali v konvencionalno glasbeno biografijo. In točno to je tudi Better Man; film, ki Williamsovo kariero in zasebno življenje prikaže skozi oči antropomorfnega šimpanza, ki simbolično predstavlja pevčevo refleksijo samega sebe kot večnega čudaka, ki se je vedno počutil manj “evolucijsko razvito” od ljudi okoli sebe. Takšen pristop morebiti res zveni kot izgovor za patetično samopomilovanje, toda Better Man je skoraj brezhibna kombinacija glamurozne glasbene ekstravagance, surrealne komedije in presenetljivo čustvene drame, ki se bolj kot na formualično beleženje pevčevih vzponov in padcev osredotoča na prerez njegove pogosto kontradiktorne in kompleksne persone. Williams je tako v enem trenutku egocentrični kralj svet, že kmalu zatem pa se spopada z lastnimi demoni in skuša med drugim zakrpati odnos z odtujenim očetom, nekdanjimi partnericami in kolegi iz glasbene industrije. Združitev vseh teh elementov se preveč ambiciozna, toda Better Men z lahkoto skače od komedije, drame, absurda do tragedije, pri tem pa gledalca očara s fantastičnimi pevskimi / plesnimi točkami, Williamsovim samoironičnim smislom za humor, živahnim tempom in osupljivo “igralsko” prezenco šimpanza, ki na začetku resda deluje nevmesno, vendar kmalu postane naravni del filmske zgodbe. A tisto, kar pri filmu Better Man lahko najbolj cenimo, je njegova hudomušna iskrenost, ki se ne sramuje izluščiti bistva pevčeve zgodbe; “Tukaj sem zato, da vas zabavam.” In pričujoči film je prekleto dobra zabava.

Navkljub pogosti stigmatizaciji je žanr filmskega muzikala zadnje leta znova zbudil interes širšega občinstva, še posebej z uspešnicami kot so Wonka, The Lion King, Frozen in Mamma Mia!, zato ne preseneča, da so se čezlužniki samozavestno lotili filmske adaptacije predstave Wicked, ki sicer velja za enega od najuspešnejših odrskih muzikalov vseh časov. Predstava in film temeljita na slovitem romanu Čarovnik iz Oza ameriškega pisatelja L. Franka Bauma in služita kot predzgodba in nadaljevanje zgodbe o deželi Oz; po smrti čarovnice, ki jo premaga mlada Doroteja, se prebivalci dežele munčkinov veselijo konca njene vladavine, toda prijazna vila Galinda začne pripovedati čustveno pripoved o tem, kako je srečala čarovnico in z njo sklenila prijateljstvo. Režijo filma je prevzel John M. Chu, ki mu je žanr muzikalov sicer pisan na kožo in to se na končnem izdelku še kako pozna; film je namreč vizualno razkošen, grandiozen in s čudovitimi plesnimi / pevskimi točkami obogaten spektakel, ki ga poveljujeta odlični igralski predstavi Ariane Grande in Cynthie Erivo. Njuni magična prezenca in izvrstne vokalne sposobnosti, dopolnjene z vrhunsko skoreografiranimi točkami, v sicer predvidljivo zgodbo o sprejemanju drugačnosti prepričljivo vnašajo čarobno vzdušje klasičnih muzikalov. Ob vseh presežkih pa film vseeno tlači navzdol njegova povsem nepotrebna epska dolžina; kot podatek velja omeniti, da je izvorni broadwayski muzikal dolg tri ure, medtem ko pričujoči film v istem času pokrije zgolj polovico muzikala. Wicked je tako občutno predolg film, ki si zgolj za predstavitev osrednjih likov vzame dobro uro in pol, posledično pa je veliko sicer razkošnih plesnih in pevskih točk razvlečenih in vsebinsko dolgoveznih, saj zgolj ponavljajo precej očitne motive in površinsko simboliko. Pa vendar to ne bo preveč motilo oboževalcev muzikala, saj film ves čas uspe ohraniti všečno mero sentimentalizma, čarobnosti in (pre)potrebnega pobega, po katerem širše občinstvo dandanes močno hrepeni. Wicked sicer ni priporočljiv tistim, ki ne prenašajo muzikalov, toda cilljna publika bo z izdelkom vsekakor zadovoljna.