Emilia Perez, hibrid črne komedije, kriminalke in muzikala vsaj na papirju ponuja sestavine za edinstveno gledalsko izkušnjo. Film sledi neuspešni odvetnici Riti (Zoey Seldana), ki jo nekega večera ugrabi zloglasni vodja mehiškega kartela Juan Del Monte (Carlos Gascon) z namenom, da bi mu pomagala na zakonit način financirati operacijo spola, nekaj let kasneje pa skuša Juan, zdaj znan pod imenom Emilila Perez, ne zgolj navezati stik s svojo odtujeno družino, ampak voditi aktivistični boj zoper mehiške kartele in poiskati številne pogrešane žrtve njihovih umazanih poslov. Film francoskega režiserja Jacuqesa Audiarda s svojim eksperimentalnim pristopom do žanra muzikala več kot očitno sledi duhu očarljive bizarke Annette izpred nekaj let, hkrati pa se poslužuje fascinantne ideje, da transspolnost ne predstavlja zgolj fizične spremembe spola, ampak tudi simbolični zaključe krvave preteklosti vodje kartela, ki se sedaj želi odkupiti za svoje pretekle zločine. Toda ideje same po sebi še ne naredijo dobrega filma in Emilia Perez je na nek morbidni način fascinantna, povečini pa negledljiva, nekoherentna, dolgočasna in žaljiva filmska katastrofa, ki zlorabi občutljive tematike kot so transspolnost in mehiška vojna z narkokarteli kot nepomembno kuliso praznoglavega in srhljivo eksplotacijskega kiča. Zgodba filma je polna lukenj in se niti ne trudi zakrpati ali pojasniti številnih nelogičnosti in idiotskih naključij, igralske predstave so z izjemo Zoe Saldane sila povprečne, glasbene točke pa v povezavi z okvirno zgodbo pogosto izpadejo vsiljeno in nepomembno. A tisto, kar pri pričujočem filmu najbolj boli, je to, da Audiard več kot očitno nima niti najmanjšega pojma o tematikah, ki jih skuša obravnavati, še posebej o Mehiki in njeni kulturi, ki sta prikazani na ravni spisa lenobnega osnovnošolca. Emilia Perez je ekvivalent človeka, ki se ošabno napihuje in skuša vse okoli sebe prepričati, da poseduje vso svetovno znanje, vendar se hitro izkaže, da zbolj blefira.

Joker, domiselna in provokativna karakterna študija ikoničnega Batmanovega zlikovca v režiji Todda Phillipsa je film, ki ni potreboval nadaljevanja (nenazadnje je tako sprva menil tudi Phillips) in je odlično zaokrožil mučno odisejado propadlega komika Arthurja Flecka, ki je preko nasilnih dejanj v sebi prebudil alter-ego, nihilističnega anarhista Jokerja. A ker je film postal nepričakovana finančna uspešnica, ki je v blagajne prinesla milijardo dolarjev zaslužka, je bilo nadaljevanje skorajda neizogibno. Joker: Folie à Deux se odvija dve leti po prvem delu; Arthur (Joaquin Phoenix), sedaj zapornik psihiatrične bolnišnice Arkham, čaka na začetek sojenja zaradi štirih umorov, medtem pa se nesmrtno zaljubi v pacientko Lee Quinzel (Lady Gaga) in spozna nov smisel življenja. Phillips je sicer zatrdil, da pričujoči film ni zamišljen kot muzikal, vendar je v resnici ravno to; bizarna simbioza psihološkega trilerja in surrealnega muzikala, ki si zastavi nekaj izredno tveganih ciljev, še posebej razbijanja mita o Jokerju kot mučeniku neprivilegiranih in nerazumljenih posameznikov, hkrati pa z glamuroznimi glasbenimi in plesnimi točkami predstavlja popolno nasprotje temačnosti in grobe prizemljenosti prvega dela, kar bo nedvomno ujezilo njegove številne oboževalce. Joker: Folie à Deux je film, ki zna sprožiti valove neodobravanja in ogorčenosti, kar pa nikakor ne pomeni, da gre za slab izdelek; igralske predstave (še posebej Phoenixa in Gage) so pričakovano impresivne in odločne, vzdušna atmosfera, izpiljena vizualna podoba in Phillipsova samozavestna režija uspejo držati film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih, hkrati pa je filmu treba priznati drznost, da se ne želi prilagoditi željam občinstva in skuša eksperimentirati s gledalčevimi pričakovanji. Kjer pa film najbolj šepa, je v njegovi plitki zgodbi, ki se pogosto zapleta v monotono ponavljanje in razvlečenosti, osrednji lik Arthurja Flecka pa pusti tavati po slepih ulicah namesto da bi spontano razvijal njegovo čustveno potovanje. Joker: Folie à Deux konkretno zaostaja za svojim predhodnikom, vendar pa je navkljub šibkostim zanimiv in drzen filmski eksperiment, ki jih v svetu čezlužniške filmske industrije vsekakor pogrešamo.