Grozljivka Hellcat, režijski prvenec Brocka Bodella, v prvi tretjini spominja na generični triler o ugrabitvi; Lena (Dakota Gorman) se zbudi močno ranjena v premikajoči se prikolici, ki jo vozi neznani moški. Ta ji zaupa, da jo mora v roku ene ure pripeljati do zdravnika, saj je okužena z boleznijo, ki lahko ogrozi tako njo kot njenega nerojenega otroka. Tekom vožnje začne Lena spoznavati voznikove prave razloge za “ugrabitev” in nekje na polovici se film spremeni v nekoliko drugačno izkušnjo z bistveno bolj kompleksnim zapletom, ki ga mora vsak gledalec izkusiti na lastne oči. Hellcat je šolski primer filma, ki se kompetentno loti nekonvencionalnega pristopa do tematike, ki je v žanru grozljivk že dodobra raziskana (na tem mestu se ne bi spodobilo razkriti preveč vsebine) in ji s tem doda nove in presenetljivo čustvene dimenzije. Prva polovica filma je dokaj minimalistična in omejena zgolj na eno lokacijo (notranjost prikolice); ta del zaradi nekoliko (pre)počasnega tempa od gledalca zahteva nekoliko več potrpežljivosti, vendar Bodell uspe film obdržati nad povprečjem po zaslugi vzdušne atmosfere, dobro izkoriščene omejene lokacije in odlične igralske predstave Gormanove, katere lik preseže stereotipno dekle iz grozljivk, ki ga je potrebno neprestano reševati. V drugi polovici je dogajanje nekoliko bolj “akcijsko”, vendar še vedno prizemljeno in brez odvečnega pretiravanja, končni razplet pa bi sicer lahko bil boljši, še posebej zaradi rahlo antiklimatskega preobrata. Toda takšne napake so pri prvencih pričakovano, zato je filmu Hellcat moč oprostiti nepopolnost, še posebej zato, ker ponudi dovolj adutov, da film seže zunaj meja sivega povprečja.
