Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Richard Linklater je že od nekaj znan kot izredno inovativen filmar, ki ne pozna strahu pred eksperimentiranjem, hkrati pa je tudi mojster minimalističnih konceptov, ki gledalca pogosto vodi do nepričakovano čustvene katarze; spomnimo se samo njegove klasike Before Sunset, kjer je iz preproste zgodbe o fantu in dekletu, ki skupaj preživita noč na Dunaju, ustvaril ganljivo parabolo o naključni ljubezni, osamljenosti in minevanju. Tape je s tega vidika še bolj “radikalen” film, saj se njegova zgodba odvije v realnem času, z zgolj tremi liki in na eni sami lokaciji utesnjene motelske sobe. Film, posnet po istoimenski gledališki igri Stephena Belberja, spremlja tri nekdanje srednješolske prijatelje, ki se skušajo prebijati skozi težavno obdobje odraslosti; Vince (Ethan Hawke) je prostovoljni gasilec, ki se preživlja s preprodajo mamil, zaradi svojega pogosto nasilnega obnašanja pa ga je pred kratkim zapustil dekle, Jon (Robert Sean Leonard) je ustvarjalec dokumentarcev, katerega najnovejši film bodo naslednji dan predvajali na priznanem festivalu, Amy (Uma Thurman) pa je pravnica, ki je kot najstnica dolgo časa hodila z Vincem, tik pred zaključkom šole pa se je spustila z Jonom v afero za eno noč. Trojico združi travmatičen dogodek izpred desetih let, ki ga ni nikoli razčistila in tekom napetega večera privrejo na dan mnoga zamolčana dejstva o dejanski moči njihovega prijateljca. Tape je izvrstno zrežirana in strukturirana psihološka drama, ki jo poganjajo mojstrske igralske predstave Hawka, Leonarda in Thurmanove, premeteni in duhoviti dialogi ter pogosto napeto vzdušje, ki ga Linklater doseže tudi z gverilskim pristopom snemanja dogajanja s pomočjo camcorder kamere. Kombinacija vseh teh adutov ustvari napeto dialoško dramo, ki analizira moči prijateljskih vezi in kako ljudje v dobi odraslosti pristopamo do odnosov oz. kako napačno jih lahko razumemo. Tape ob vnovičnem ogledu morebiti res izgubi nekaj čustvene moči, toda še vedno gre za izredno posrečen filmski eksperiment, ki jih v današnji ponudbi močno pogrešamo.

Eden od glavnih razlogov, zakaj franšiza grozljivk Evil Dead tudi po več kot četrt stoletja ohranja visoko priljubljenost med novo generacijo gledalcev, je v njeni stilski preusmeritvi, ki pa se zdi povsem organska in smiselna. Izvirniki v režiji Sama Raimija so predstavljali zmes črnega humorja in absurdne groze, medtem ko so se novejši filmi, začenši z predelavo Evil Dead iz leta 2013, distancirali od komične teatralnosti, ki dandanes niti približno ne bi več vžgala in krenili v bolj temačne, resnobne in nasilne vode. Stilska preobrazba se nadaljuje tudi s filmom Evil Dead Burn, ki ga lahko brez težav označimo za najbolj mračno, gnusno in nasilne poglavje v franšizi; francoski režiser Sebastien Vaniček, ki je navdušil s svojim prvencem, napeto pajkovsko srhljivo Infested, posvoji mitologijo izvirnikov in to zapakira v tragični portret disfunkcionalne družine, katere potlačene zamere ob pomoči nadnaravnih sil izbruhnejo v orgijo gnusa in nasilja. Film spremlja družino Price, ki se zbere na pogrebu sina Josepha, ki je umrl v prometni nesreči, po pokopu pa se preostali člani odpeljejo v staro vilo, ki je bila v lasti preminulega dedka, sicer nekdanjega člana okultne skupine, ki je svoje čase s pomočjo zlovešče knjige Necronomicon obudila žive mrtvece. Po pričakovanjih se začne zelo hitro kazati krvavi davek dedkove preteklosti, družina Price pa je pahnjena v boj za preživetje. Evil Dead Burn je nepopustljivo krut, brutalen in temačen film, ki skuša s svojo kombinacijo krvavega ekscesa in družinske drame oponašati zmagovalno formulo moderne klasike Hereditary, pa četudi je s tega vidika nekoliko preveč plitek in predvidljiv. Navkljub temu pa film prepriča na skoraj ostalih ravneh; od fantastične atmosfere, dobrih igralskih predstav, visokim nivojem suspenza, subtilnim črnim humorjem in visokim številom učinkovitih strašljivih prizorov. Režiserjev temačen pristop bo kakopak ujezil oboževalce Raimijevih odštekanih filmov, toda Evil Dead Burn je dokaz, kako lahko znano franšizo oblečeš v nekaj modernega, ne da bi ob tem žrtvoval njenega bistva.