Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Do sredine 90. let je bil žanr filmskih klavnic oz. slasherjev že dodobra izkoriščen in to do te mere, da je s svojim trmoglavim sledenjem pravilom in klišejem že mejil na parodijo samega sebe. Ravno zato je bilo potrebno slasherje, da bi ti sploh ostali relavantni za prihajajočo milenijsko generacijo, revitalizirati na domiseln in prebrisan način. Ta težka naloga je uspela kolaboraciji kultnega režiserja Wesa Cravena ter scenarista Kevina Williamsona, ki sta prišla na idejo za samoironični, satirični in na trenutke metafizični slasher, ki bi na samosvoj način obravnavani žanr parodiral, hkrati pa mu tlakoval pot v prihodnost; tako se je rodila komična grozljivka Scream, navidez (in najverjetneje namerno) klišejska zgodba o najstniški devici Sidney Prescott (Neve Campbell), ki skuša preboleti brutalno posilstvo in umor njene matere, hkrati pa postane tarča zamaskiranega morilca. Film v zdaj že ikoničnih prvih minutah filmah, kjer spremljamo brutalni umor srednješolke Casey (Drew Barrymone), daje vedeti, v katero smer se nagiba; morilec ji namreč zastavlja vprašanja na temo filmskih grozljivk, hkrati pa se s prebrisano spisanimi dialogi roga udomačeni bebavosti likov v tovrstnih filmih, ki – po besedah Sidney – pred morilcem idiotsko zbežijo po stopnicah v zgornji del hiše, ne pa skozi vhodna vrata. V takšnem satiričnem duhu mine preostanek filma, ki z vidika grozljivke ni pretirano strašljiv, vendar se to niti ne trudi biti; Scream je slasher, ki skuša gledalcu predstaviti dodobra znane perspektive na obravnavani žanr, jih obrniti na glavo in ga hkrati očarati s simpatično galerijo likov, ikoničnih scen ter končnega preobrata, ki znova služi kot avtoreferenca na lastno predvidljivosti in pomanjkanje motiva za ubijanje. Scream tako z odlično igralsko zasedbo, ravno pravšnjo mero humorja in suspenza ter prebrisanim norčevanjem iz samega sebe ostaja tudi danes izredno unikaten in na svoj način provokativen slasher, ki je spremenil zgodovino žanra.

Leto 2016 je bilo za Ameriko v političnem smislu vsekakor prelomno; nepričakovana zmaga republikanskega kandidata Donalda Trumpa nad medijsko favoritko Hillary Clinton je državo pahnil v stanje popolne ideološke razdvojenosti, ki traja še danes. Na pogorišču za mnoge spornih predsedniških volitev je več kot očitno vzklila psihološka srhljivka Tilt, ki sicer najbolje funkcionira kot vpogled v problematično psiho bodočega sociopata, ki postopoma postaja tisto, proti čemur se sprva bori. Glavni junak filma je namreč brezposelni dokumentarist Joseph (odvratno mikavni Joseph Cross), ki po manjšem uspehu s filmom o revoluciji fliperjev pripravlja svoj naslednji veliki projekt; dokumentarni pamlfet o razgradnji ameriških sanj ter iluziji kapitalizma in potrošništva. Toda njegov ustvarjalni navdih prekine ženina nepričakovana nosečnost, zaradi katere začne trpeti za nespečnostjo, pogostimi napadi agresije ter vzorci obnašanja, ki močno spominjajo na hudo psihozo. Tilt je film, ki opravi zloveščo dekonstrukcijo problematičnega, toksičnega narcisoidnega človeka, pripravljenega, da nagovori svet s svojimi revolucionarnimi idejami, pa četudi ni zmožen kontrolirati nepredvidljivih dogodkov v zasebnem življenju. Drugi celovečerec Kasre Farahanija bo za nekatere gledalec odbijajoč, saj vsebuje ne ravno subtilne komentarje na račun Trumpovega vzpona na oblast, ki sprva delujejo nevmesno, vendar pa tvorijo širši družben komentar o tem, kako lahko obsedenost pogoltne človeka in ga prisili k izvajanju odvratnih dejanj. Film se lahko pohvali tudi z dobrimi igralskimi predstavami, fenomenalno temačno atmosfero ter potrpežljivim tempom, ki gledalca nagradi s šokatnim preobratom. Tilt je tako film, ki bi zaradi močne politične note marsikaterega gledalca odbil, kar je do določene mere razumljivo, toda kot celota gre še vedno za odrasel in napet psihotriler, ki ponudi srhljiv vpogled v srce teme.