Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Grozljivka The Transfiguration se dotika že pošteno prežvečene tematike vampirizma na izredno zanimiv način; tokrat vampirji niso prisotni v fizični obliki, ampak kot produkt psihične bolezni. Žrtev le te je osamljeni in vase zaprt mladenič Milo, ki skupaj s svojim bratom odrašča v nevarni soseski, polni drog in kriminala, edino razvedrilo pa mu predstavlja gledanje filmov in branje knjig o vampirjih. Njegova fascinacija pa prestopi zdravo mero, ko začne čutiti obsesivno potrebo po pitju krvi in sčasoma se transformira v t.i. “človeškega” vampirja. The Transfiguration je grozljivka, ki strahu ne črpa iz elementov nadnaravnega ali gnusnega, temveč skuša gledalcu približati motive vampirizma na nenavadno prizemljen, skorajda realističen način. Vampirji tokrat niso krvosesi v črnih oblačilih in z našiljenimi zobmi, ampak zadržan mladenič, ki povrhu tega vzpostavi romantično razmerje do vrstnice, kar film ponese v vode “vampirske” uspešnice Twilight, le da tokrat ni sledu o krvosesih z bleščicami in poenostavljenih romantičnih nezgodah. Film tako ne skopari z močnimi udarci po gledalčevem licu; bolj kot se Milo zaljubi v dekle, bolj se v njemu prebujajo želje po pitju krvi in ubijanju. The Transfiguration ni film, ki bi želel gledalcu ugajati in mu ponuditi enostavne rešitve konfliktov, v katerih se znajdejo glavni junaki, izrazita mračnost, počasni ritem ter roganje vampirskim klišejem pa naredijo iz filma nekaj, kar ne bo pihalo na dušo vsakega gledalca. A tisti, ki pogrešajo več drznosti in eksperimentiranja v sedmi umetnosti, bodo nad pričujočim filmom vsekakor navdušeni.

Naš odnos do “kulture” serijskih morilcev je bil vedno konflikten; po eni strani njihova dejanja strogo obsojamo in se nad njimi zgražamo, po drugi pa nas lastna morbidna radovednost vedno znova vleče v sprevržene ume omenjenih osebkov, kar posledično privede do tragičnega spoznanja, da so serijski morilci enako vplivni ali celo čislani kot rock zvezde. Ta shizofrena privlačnost do banalnosti zla predstavlja osrednji motiv umazane filmske klasike iz 80. let, Henry: Portrait of a Serial Killer režiserja Johna McNaughtona. Film delno temelji na življenje resničnih serijskih morilcev Henryja Lee Lucasa in Ottisa Toola, ki naj bi med letoma 1960 in 1983 umorila več kot 600 ljudi, četudi naj bi bila ta številka pretirana, saj je dvojica hrepenela po pozornosti in priznavala odgovornosti za umore, ki jih sploh nista zagrešila. Gledalec naj od pričujočega filma ne pričakuje klasične biografije; McNaughtonov film je napol dokumentaren vpogled v delček življenja naslovnega serijskega morilca (fenomenalno zlovešči Michael Rooker), ki v družbi nekdanjega zaporniškega kolega Ottisa in njegove travmatizirane sestre Becky potuje po Ameriki in izvršuje brutalne umore, napetost med trojico pa še dodatno podkrepi Ottisov incestoidni odnos do lastne sestre in Beckyjina živalska privlačnost do navidez uglajenega Henryja. Henry: Portrait of a Serial Killer je umazan, brutalen, okruten in boleče realističen portret sprevrženega uma, ki predstavlja eno od najbolj edinstvenih gledalskih izkušenj vseh časov. Posebnost film je ta, da se povečini ne osredotoča na prikaz eksplicitnega nasilja, ampak nanj zgolj namigne in ga pospremi z odlično vzdušno glasbo, zato pa je film toliko bolj neprijeten z vidika necenzuriranega in morbidnega prikaza sveta serijskih morilcev, ki nas tako močno odbija kot tudi privlači. Nekateri gledalci bodo verjetno imeli težave s strukturo filma, ki nima klasičnega uvoda in zaključka, ampak se zgolj sklene na naključni točki in glavnemu liku ne nameni nobene psihološke katarze, toda ravno tu se skriva poanta zgodbe; serijski morilec ne potrebuje odrešitve oz. jo niti ne sme biti deležen.