Society of the Snow (2023)

Rating: 8 out of 10.

Letos mineva že več kot 50 let od ene najhujših letalskih nesreč v zgodovini človeštva; 13. oktobra 1972 je zaradi slabih vremenskih razmer nad Andi strmoglavilo letalo s člani urugvajske ragbi ekipe in njihovih najožjih sorodnikov, od 45 potnikov pa jih je preživelo zgolj 16 in slednji so čakali na prihod pomoči dobra dva meseca in pol, v tem času pa so se bili v borbi za preživetje v zasneženih gorah prisiljeni zatekati k ekstremnim odločitvam, med drugim so morali zaradi pomanjkanja hrane začeti jesti ostanke trupel svojih mrtvih kolegov. Zgodba o preživetju, ki je enako pretresljiva kot tudi navdihujoča, je bila med drugim deležna hollywoodske filmske uprizoritve Alive iz leta 1993 v režiji Franka Marshalla, ki je resnične dogodke pričakovano podredila sicer neškodljivi melodramatičnosti in sentimentalnosti. Na srečo tega ni na spregled v epski pustolovski drami Society of the Snow, ki je daleč najbolj verodostojen, nesentimentalen in hkrati ganljiv prikaz omenjene tragedije; v prvi vrsti zato, ker se režiser in scenarist J.A. Bayona odreka senzacionalizmu in eksplotaciji tragedije (še posebej, ker kanibalizma ne izrabi za cenene šoke), zato pa bistveno več časa nameni tistemu, kar je bistvo celotne zgodbe; o neumorni moči preživelih ter tovarištvu, ki tudi v najbolj ekstremnih okoliščinah pri človeku ohrani moralni kompas. Film sicer še vedno ohranja močno dozo krutega realizma in ne odmika pogleda stran od nepredstavljivih grozot, katerim so bili priča udeležnci t.i. Čudeža v Andih, toda pri tem nikoli ne prestopi meje zdravega okusa. Film odlikuje tudi sapo jemajoča fotografija, ki izvrstno zajame enako veličastno kot zastrašujočo naravo zasneženih Andov, odličen igralski ansambel ter emocionalni epilog, ob katerem bi se Hollywood lahko učil, kako ustvariti prizor, ki je ganljiv, vendar pri tem gledalca ne sili k joku. Society of the Snow je srhljiva in čustveno razburkana rekonstrukcija tragedije, ki je hkrati postala tudi ena od najbolj navdihujočih zgodb o tem, česa vse je zmožen človekov nagon po preživetju.

The Angry Black Girl and Her Monster (2023)

Z uspehom filmov Get Out in Us režiserja in scenarista Jordana Peela je žanr grozljivk v zadnjih letih doživel prav poseben preporod ter uspel v zastavljene žanrske okvirje vnesti pomembne in močne družbene komentarje na temo rasizma, posledic več stoletij trajajoče diskriminacije ter sistemskega nasilja nad marginalizirano temnopolto skupnostjo. Te formule se druži tudi fantazijska srhljivka The Angry Black Girl and Her Monster, ki bi jo na najlažji način opisali kot “geto” Shellyjeve grozljive klasike Frankenstein, le da tokrat viktorijansko okolje 16. stoletja nadomestijo umazane ulice črnskega geta, napolnjene s policijskim nasiljem, drogami in brezizhodnostjo. V tem okolju odrašča tudi briljantna najstnica Vicaria, ki po tragični izgubi matere in starejšega brata Chrisa išče načine, ki bi ji pomagali ogoljufati smrt in znova obuditi mrtvega človeka. To ji tudi uspe in njen brat Chris se znova “vrne” med žive, toda podobno kot v Shellyjevem romanu, ta živi mrlič ni več človek, ampak nasilna pošast, ki začne sejati smrt po getu ter še dodatno razburjati že tako travmatizirano lokalno skupnost. The Angry Black Girl and Her Monster je film z visokimi ambicijami, kateremu uspe marsikdaj zadeti v polno; solidne igralske predstave, dobra in vzdušna glasba, močan suspenz ter privlačna kombinacija klavnice in socialne drame so aduti, s katerimi film uspe prikovati gledalca za ekran, kratka dolžina slabe ure in pol ter hiter tempo pa poskrbijo, da se gledalec nehote ne ukvarja preveč z nekaterimi absurdnimi deli zgodbe. Slednji so najbolj prisotni pri glavni junakinji, katero mora gledalec sprejeti kot nadpovprečno inteligentno in vedno dva koraka pred ostalimi, pa četudi zgodba ne poda veliko razlogov, da bi temu verjeli; kako točno Vicaria krade trupla in kako je lahko zgradila laboratorij z drago opremo, četudi njena družina živi od drobtinic in nima visokega prihodka? Enako šepav je tudi družbeni komentar o rasizmu v Ameriki, ki skuša povedati veliko, vendar ob koncu večina odgovorov obvisi v zraku brez zadovoljivega epiloga. The Angry Black Girl and Her Monster je tako več kot spodobna moderna interpretacija Frankensteinovega mita, za kakšno bolj poglobljeno študijo o napetih medrasnih odnosih v ZDA pa si raje poglejte Peelove klasike.

Ocena

Rating: 3.5 out of 5.