The Boogeyman je ena od bolj poznanih kratkih zgodb “kralja grozljivk” Stephena Kinga, izdana v njegovi prvi zbirki kratke proze The Night Shift. V izredno napeti in strašljivi zgodbi spremljamo srečanje med psihiatrom in žalujočim možakarjem, ki trdi, da je za smrt njegovih otrok odgovorno nadnaravno bitje, ki se skriva v temi. Zgodba je bila navkljub slovesu deležna precej bednih filmskih adaptacij in ker je Kingova kratka proza zadnja leta precej uspešna pri prenosu na velika platna, se je režiser Rob Savage lotil adaptacije omenjene zgodbe. Savage se je v preteklosti že izkazal kot spreten pripovedovalec napetih trilerjev z nadnaravnim ozadjem (The Host, Dashcam), zato se zdi smiselno in vzpodbudno, da se je obravnavane Kingove zgodbe lotil ravno on. Film je sicer precej svobodna in pričakovano razširjena adaptacija izvornega materiala, saj pogovor med psihiatrom (Chris Messina) in možakarjem Lesterjem (David Dastmalchian) zavzema zgolj nekaj minut filma; glavnina zgodbe je osredotočena na psihiatrovi hčerki Sadie in Sawyer, ki ne uspeta preboleti materine smrti (ta je umrla v prometni nesreči), hkrati pa postaneta tarči nevidnega nadnaravnega bitja, ki se pretihopati v njihovo hišo po tem, ko Lester stori samomor. The Boogeyman je tipična grozljivka za širše občinstvo, ki bi jo glede na številne klišeje in predvidljive zaplete lahko raztrgali na koščke, vendar pa bi s tem filmu naredili veliko krivico. Ne glede na rahlo generičnost in formulaičnost zgodbe uspe film prepričati z dobrimi igralskimi predstavami, solidno temačno atmosfero, všečnimi osrednjimi liki in nekaterimi presenetljivo učinkovitimi strašljivi prizori, še posebej v prvi polovici, ko naslovno pošast skriva v temi in mora zato gledalec uporabiti več lastne domišljije, kar privede tudi do bolj efektnih strašljivih trenutkov. A kot že rečeno; The Boogeyman je v svojem bistvu še ena komercialna grozljivka, ki jo je težko označiti za presežek, vendar pa ima hkrati dovolj adutov, da ji bodo oboževalci žanra naklonili pozornost.

Motiv čarovništva je v filmskih grozljivkah (podobno kot vampirizem) prisoten že od njenih začetkov v 20. letih prejšnjega stoletja. In četudi so bile v filmih čarovnice povečini obravnavane kot diabolične ženske z nadnaravnimi močmi, se je skozi desetletja tudi ta trend začel naglo spreminjati in čarovništvo je v filmih postalo simbolična žrtev represije patriarhalnega režima, ki je v ženskah, ki niso sledile vlogi ubogljivih in molčečih mater, videl “nevarno” drugačnost, katero je potrebno v kali zatreti. Slednjemu razmišljanju sledi tudi celovečerni prvenec avstralskega filmarja makedonskih korenin Gorana Stolevskija z naslovom You Won’t Be Alone. Unikatna kombinacija folk grozljivke in psihološke drame je postavljena v 19. stoletje sredi makedonskega višavja in sledi mladi Neveni; ta že kot otrok postane žrtev čarovniškega uroka, zaradi katerega je prisiljena živeti sama v odročni gorski jami, kot najstnica pa v družbi ostarele čarovnice, krene na dolgo potovanje po makedonskem podeželju, kjer nekega dne umori kmetico in z nadnaravnimi moči prevzame njeno podobo. You Won’t Be Alone je vsebinsko kompleksen film, ki obravnava dve še danes zelo aktualni problematiki; skozi prikaz Neveninega življenja med ljudmi razgalja mučen položaj žensk v represivnem in pogosto nasilnem patriarhalnem okolju, hkrati pa se dotika destruktivnega odnosa hčerke do matere čarovnice, kjer ločnica med ljubeznijo in sovraštvom ni docela razvidna ali pa je sploh ni. Obe problematiki pa povezuje notranji konflikt glavne junakinje, ki želi postati del človeškega okolja, vendar pa hkrati ne uspe docela pretrgati vezi s svojimi čarovniškimi koreninami. Čeprav so tovrstne teme v grozljivkah pogosto prisotne, jih Stolevski obravnava na unikaten, domiseln in brezkompromisno brutalen način; z dialogi in monologi, posnetimi v starem makedonskem narečju, izvrstno naturalistično igro ter vzdušno fotografijo, ki gledalca potopi v enako mistični kot nasilni podeželski svet. Ker pa gre za t.i. art-house produkt, velja opozoriti, da je You Won’t Be Alone za ogled precej naporen zalogaj, saj od gledalca zahteva ogromno zbranosti, film pa je hkrati začinjen s sila počasnim tempom, pogostimi monologi, nekje na polovici pa tudi postane dogajanje rahlo ponavljajoče. Te napake sicer niso usodne in so bolj odvisne od gledalčevega okusa, saj kot celota You Won’t Be Alone predstavlja prav posebno izkušnjo, ki bo filmskih gurmanom več kot pisana na kožo.