Filmske recenzije | RAZGLEDANO

John Krasinski je bil v preteklosti poznan predvsem po komičnih vlogah (proslavil se je v humoreski The Office), letos pa se -predstavlja v vlogi režiserja grozljivke A Quiet Place, ki je po mnenju mnogih nemudoma postala žanrska klasika. Film je postavljen v bližnjo prihodnost in predstavi življenjem družine, ki mora preživeti v postapokaliptični divjini in se obvarovati pred pošastmi, ki so sicer slepe, vendar imajo toliko bolj razvit sluh. Še več; slišijo tako dobro, da jim ne uide še najmanjši šum. Zato ni presenetljivo, da prva polovica filma mine v skorajda popolni tišini; družinski člani se medsebojno sporazumevajo z jezikom gluhih, njihova občutja so pogosto izražena preko obrazne mimike, pošasti pa so bolj ali manj “prisotne” kot nevidna nevarnost. Treba je priznati, da takšen pristop filmu zelo koristi, saj s tem na preprost, a učinkovit način naveže stik z gledalcem in ga neposredno potegne v svet glavnih junakov, hkrati pa se uspe nanje čustveno navezati, pa četudi ne spregovorijo niti besede. Je torej A Quiet Place resnično mojstrovina žanra? Daleč od tega, še posebe zaradi druge polovice filma, ko se ta odpove konceptu “nevarnosti nevidnega” in pošasti postavi v ospredje do te mere, da začnejo izgubljati na misterioznosti in strašljivosti (tudi zaradi precej generičnega izgleda), prav tako pa glavni junaki nenadoma izgubijo vso inteligenco in začnejo sklepati eno neumno odločitev za drugo. A verjetno največja težava filma je hkrati tudi njen blagoslov; Krasinski se konceptu primerno zanaša na element tišine in skorajšnjo odsotnost dialogov, da bi s tem ustvaril močno napetost (kar mu vsekakor uspeva) kar s seboj prinaša tudi težave; A Quiet Place o svetu, v katerem se nahajamo in njegovih pravilih, ne pove skorajda ničesar in to povzroča številne nelogičnosti in vprašanja, na katere pa film preprosto ne odgovori. Tako ni nikoli povsem jasno, kako se pošasti odzivajo na zvok (v nekaterih prizorih zaznajo že najmanjši pok, spet drugje pa niso sposobne razločiti kričanja in glasnega govorjenja) in zakaj glavni junaki, ki bi se po letu in pol tavanja po postapokaliptični deželi, vedno znova sklepajo neumne odločitve, ki jih spravljajo v še večjo nevarnost. Na te dileme film preprosto ne odgovori in od nas pričakuje, da jih bomo ignorirali, kar pa je težko, saj se film jemlje zelo resno in se hkrati pretvarja, da je bolj inteligenten kot v resnici. A Quiet Place je resda odlično odigran in na trenutke zelo napet film s prepričljivo atmosfero in domiselnim načinom prikazovanja zgodbe, vendar pa zaradi svoje namerne nedorečenosti deluje zgolj napol smiselno.

Zadnje desetletje ni najbolj naklonjeno filmskih adaptacijam literarne zapuščine Brama Stokerja in še posebej njegovega najbolj legendarnega lika, vampirskega grofa Drakule, ki nikakor ne uspe (več) pritegniti pozornosti širšega občinstva. Studio Universal je že leta 2014 poskušal zagnati svoje t.i. vesolje klasičnih pošastih z grozljivko Dracula Untold, ki pa je neslavno pogorela, letos pa je isti studio poskusil znova, tokrat s filmom The Last Voyage of the Demeter, ki se ponaša z zanimivim konceptom. Film namreč ni direktna adaptacija Stokerjevega znamenitega romana, ampak si za vsebinsko izhodišče vzame zgolj sedmo poglavje v knjigi, ki predstavlja dnevniški zapis kapitana trgovske ladje Demeter, s katero je grof Drakula uspel pripluti iz rodne Romunije v London. Film tako prikaže usodo posadko ladje, ki med pogostimi nočnimi neurji postane tarča vampirske pošasti, ki živi v enem od številnih zabojnikov v podpalubju. Film režiserja Andreja Ovredala (ta se je med drugim proslavil z duhovito avanturo The Troll Hunter) je bil deležen mešanih kritik, občinstvo pa ga je v času fenomena Barbenheimmer množično prezrlo, kar je velika škoda, če že ne kar krivica; The Last Voyage of the Demeter je namreč sila vzdušna starošolska grozljivka, ki bolj kot na konstantno akcijo in prenasičenost s posebnimi učinki prisega na mračno atmosfero, močan suspenz ter počasen tempo, ki potrpežljive gledalce nagradi z bolj “akcijskim” finalnim obračunom. Poleg dobrega vzdušja film preseneti tudi z dobro razvitimi liki (izstopata predvsem Corey Hawkins kot dobrosrčni zdravnik Clemens in Aisling Franciosi kot Drakulina “žrtvena muza” Anna), nekaterimi učinkovitimi prizori strašenja ter odlično izkoriščeno klavstrofobično naravo prizorišča ladje. Ravno zaradi teh močnih plati gledalca ne bodo preveč zmotile nekatere vsebinske nelogičnosti, razvlečenost v zadnjih tretjini in občasno zatekanje k žanrskim klišejem. Resnično je škoda, da je grozljivka The Last Voyage of the Demeter postregla s tako klavrnim finančnim izplenom, saj gre za dober primer filma, ki svoje napake opraviči z dejstvom, da je bil narejen z ogromno mero ljubezni in spoštovanja do Stokerja in njegove bogate literarne zapuščine.