Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Čilski filmar Pablo Larrain se je tekom svoje kariere ukvarjal bodisi z biografijami tragičnih žensk (Jackie Kennedy, princesa Diana) bodisi z bridkim prikazom težkih razmer za časa strogega režima diktatorskega generala Augusta Pinocheta (1915-2006), ki je vladal Čilu več kot 17 let. S svojim najnovejšim celovečercem, satirično grozljivko El Conde, Larrain prvič v ospredje postavlja ravno Pinocheta, pa četudi v bizarni vlogi nesmrtnega vampirja ki po zaigrani smrti leta 2006 živi na odročni podeželski kmetiji in se še vedno hrani s krvjo čilskega naroda. Pinochet (Jaime Vadell) ni več karizmatični voditelj s hitrim umom in trdo roko, ampak utrujen in vsega naveličan starec, ki se premika iz prostora v prosto kot patetična prikazen, hkrati pa godrnja nad nehvaležnostjo ljudstva, ki ga je takoj po smrti odvrglo na smetišče zgodovine. V to turobno okolje prispejo njegovi nevampirski otroci, ki prispejo na očetovo posestvo, da bi se dokopali do njegovega bogastva, družbo pa jim še dela mlada redovnica, ki pod krinko računovodkinje načrtuje uboj starega vampirja. Kot smo že vajena od Larraina, je tudi El Conde vizualno čudovit film, ki posnema estetikov filmov iz obdobja nemškega ekspresionizma z začetka 20. let minulega stoletja, hkrati pa gradi zelo vzdušno in mikavno temačno atmosfero, ki izvrstno zajame osebnost glavnega lika, ujetega v krog naveličanosti, obupa, smrti in obžalovanja. Navkljub prisotnosti politične figure je El Conde vse prej kot političen film, saj se tragičnih razsežnosti Pinochetovega režima dotakne zgolj bežno, zato pa film toliko bolj funkcionira kot subtilna in pikra satira o dekonstrukciji mita “večnih vladarjev”, vsebino pa še začini z večno aktualnim vpogledom v drobovje družbe, ki si hkrati želi najti pot v prihodnost, četudi je še vedno ujeta v okove preteklosti. Odlične igralske predstave, prefinjen črn humor in ravno prav oster satirični naboj uspejo iz pričujočega filma ustvariti nadstandardno filmsko izkušnjo z zgolj pešico napak; občasno počasen tempo po nepotrebnem razvleče zgodbo in zdi se, da v film v zadnji tretjini zgolj ponavlja vzorce, ki smo jih videli že pred tem. El Conde je še vedno odličen primer satire, ki servira družben komentar, ne da bi pri tem zapadla v melodramatičnost in pridiganje.

The Maus se začne kot bleda kopija klasike preživetja Deliverance; mlademu paru Selmi in Alexu se med vožnjo po gozdovih v vzhodni Bosni pokvari avtomobil, zato nadaljuje svojo pot peš in kmalu zatem trči ob dva sumljiva možakarja, ki paru sicer ponudita pomoč, vendar se kmalu izkaže, da so njuni nameni vse prej kot dobri. Kar se bere kot precej klišejski zaplet praktično vsake srhljivke o preživetju v divjini in težavnih odnosih med ruralnim in urbanim, je zgolj ena od plasti pričujoče psihološke srhljivke, ki se drzno loteva občutljive problematike travm, ki jih na posamezniku pusti vojno nasilje. Glavna junakinja filma Selma (čudovita Alma Terzić) je namreč bošnjakinja, ki je bila za časa vojne na balkanu priča umoru svojih staršev, njihove ostanke pa najdejo šele mnogo leta kasneje na neoznačenem grobišču. Vojne je sicer že zdavnaj konec, toda travma živi naprej in ta predstavlja osrednji motiv filma režiserja in scenarista Yaya Herrera; Selma je tragičen lik, ki zaradi vojnih grozot še vedno tiči v preteklosti in stik z bosansko naravo v njej prebudi grozljive spomine, kar je nakazano s premetenimi skoki med resničnostjo in halucinacijami, ki spremljajo Selmo na vsakem koraku. Film gledalca prepriča z vrhunsko tesnobno atmosfero in inovativno rabo kamere (film je poln dolgih “zalezovalskih” kadrov, ki pomagajo dvigovati suspenz), poled odličnih igralskih predstav pa se Herrero najbolj izkaže s svojo subtilno in provokativno vizijo ozadja balkanskega konflikta in kako se vojna v tem delu sveta za mnoge ni končala. Film proti koncu resda nekoliko preveč zajadra v brisanje meja med fantazijo in resničnostjo, zato marsikateremu gledalcu rdeča nit ne bo povsem jasna, toda The Maus je še vedno izvrstna grozljivka, ki strese do kosti.

Ocena