Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Stanley Kubrick se je do začetka 80. let izkazal kot nekoliko hladen, vendar fascinanten filmski avtor, katerega dela pustijo pri gledalcu velik pečat, tako v pozitivnem kot tudi negativnem smislu. Zato njegova odločitev, da pokuka na področje grozljivke, niti ni bila tako nepričakovana. Kubrickov slog in način pripovedovanja zgodbe, ki postavlje več vprašanj kot odgovorov, je več kot idealen za omenjeni žanr in leta 1980 je uspel to tudi dokazati. The Shining, posnet po istoimenskem romanu Stephena Kinga, ni samo eden od najboljših Kubrickovih filmov, ampak tudi prepričljiva grozljivka, ki po stopnji strašljivosti in napetosti uspe prekositi celo klasiko The Exorcist. V ospredju zgodbe je pisatelj in ozdravljeni alkoholik Jack (Jack Nicholson), ki sprejme službo oskrbnika hotela Overlook v času zimske sezone iz dveh razlogov; lahko bo preživel več časa s svojo ženo Wendy (Shelley Duvall) in sinom Dannyjem (Danny Lloyd), obenem pa mu bo izoloacija od ostalega sveta omogočala nemoteno pisanje nove knjige. Kmalu po prihodu začne hotel kazati svoj pravi obraz in družina je izpostavljena številnim nenavadnim dogodkom, ki vplivajo na njihovo psihično stanje. Velja omeniti, da King ni bil pretirano zadovoljen s Kubrickovo adaptacijo njegove knjige. Njegov odziv je sicer delno upravičen, saj se je literarno delo v veliki meri posvečalo opisovanju pekla alkoholizma, v katerem se je znašel glavni junak, medtem ko se film tega dela zgodbe sploh ne dotakne ali pa je omenjen zgolj bežno. Pa vendar je Kubrickova verzija zgodbe na skoraj vseh ravneh nadrejena Kingovi; film The Shining je odlična grozljivka, ki deluje po principu manj je več in zatorej gledalca ne hrani s podrobnostmi, ampak mu pušča povsem svobodno interpretacijo dogodkov. So v hotelu res prisotni duhovi ali pa ti obstajajo zgolj v mislih glavnih junakov? In Kubrick z inovativnimi snemalnimi prijemi (prva uporaba steadicama – snemanje med hojo), vrhunskim igralskim ansamblom ter mojstrskim obvladovanjem tesnobne atmosfere ustvari ne samo odlično grozljivko, ampak preprosto odličen film.

The Babadook je ena od najbolj opevanih grozljivk zadnjih let, ki je v kreativno utrujeni žanr prelivanja krvi in cenenih trikov znova vnesel občutke pristnega strahu. Tistega strahu, ki je zakoreninjen globoko v nas in se le redko manifestira v fizični obliki. Strahu, kjer zlo ne potrebuje veliko, da stre psiho glavnih junakov in jih pahne v brezno popolne norosti. V pričujočem briljantnem filmu režiserke in scenaristke Jennifer Kent je strah prisoten v skrivnostni knjigi o zlobnežu Babadooku, ki pade v roke utrujeni vdovi Amelie in njenemu sinu, ki boleha za nespečnostjo in nenadnimi napadi agresije. Ko dvojica iz radovednosti odpre knjigo, s tem v svet vdre nadnaravna entiteta, ubijalska pošast, zaradi katere tako Amelie kot njen sin postane talca v lastni hiši. Glavnina filma The Babadook se odvija v notranjosti manjše hiše, zaradi česar lokacija dogajanju doda potrebno klavstrofobično vzdušje in zgolj to je dovolj, da film pri gledalcu zbuja nelagodije, domiselna uporaba praktičnih učinkov in srhljiva glasba pa dodatno poskrbita, da je gledalec prestrašen vse do nastopa odjavne špice. In ker je zdaj že ikonični lik Babadooka večino časa skrit pred očmi glavnih junakov in gledalcev, ni nikoli povsem jasno, če gre za resnično entiteto zla ali pa zgolj produkt bolne domišljije glavnih junakov, ki sta obremenjena z tihimi zamerami in travmami iz pretelkosti. Da film tako mojstrsko zaigra na emocionalne strune, se je treba v veliki meri zahvaliti tudi fizično in psihično naporni igralski predstavi Essie Davis v vlogi Amelie, ki fenomenalno upodobi na smrt utrujeno in prestrašeno mater. Vse te prednosti vodijo do prijetnega spoznanja, da je The Babadook ena najboljših grozljivk vseh časov.