Čuvari formule (2023)

Rating: 8 out of 10.

Pariz, leta 1958. V bolnišnico Fondation Curie je v popolni tajnosti pripeljana skupina srbskih znanstvenikov, ki je bila v domovini med delom na jedrskem reaktorju podvržena smrtonosni količini radioaktivnega sevanja. Tamkajšnji zdravniki se nemudoma posvečajo zdravljenju pacientov, a se kmalu izkaže, da je za znanstvenike edina rešitev za tedanje čase izredno tvegana operacija kostnega mozga. Ta enako pretresljiva kot tudi navdihujoča zgodba, predstavlja fokus dramskega trilerja Čuvari formule, ki ga je režiral priznani srbski igralec in v zadnjem desetletju vse bolj tudi režiser Dragan Bjelogrlić. Mednarodno zasnovan in ambiciozen projekt, ki je nastal na podlagi knjige Gorana Milašinovića in temeljni na mnogo časa popolnoma spregledani resnični zgodbi, je vsekakor Bjelogrlićev najbolj izpiljen film v karieri, ki navkljub pričakovani dramatizaciji resničnih dogodkov in melodramatičnim trenutkom uspe brezhibno pilotirati med grandioznim in intimnim, med zavidanja vredno produkcijo, vzdušno vizualno podobo in avtentično scenografijo, ki se brez težav lahko postavi ob rob številnim multimilijonskim filmskim produkcijam. Nič slabši ni pestri igralski ansambel, kjer še posebej zasijeta Alexis Manenti v vlogi požrtvovalnega francoskega zdravnika, ki verjame v uspeh presaditve kostnega mozga in Radivoje Bukvić kot vodja srbskih znanstvenikov. Kjer se bodo nekateri gledalci razhajali s filmom, je v njegovi odsotnosti konkretnega političnega komentarja o delovanju jugoslovanskih tajnih služb, ki so nesrečo na reaktorju skrivali pred očmi širše javnosti; Bjelogrlić temu delu zgodbe ne nameni veliko časa, saj ga bolj zanima igranje na gledalčeve emocije kot pa resna kritika nekdanjega jugoslovanskega režima. Ta odsotnost komentarja resda ni moteča, saj film še vedno zaobjame bistvo celotne zgodbe in pri tem nikoli ne zapade v sentimentalnost, toda zdi se, da bi Bjelogrlić lahko filmu dodal nekaj več kritične ostrine. Čuvari formule je navkljub temu film s preveč fascinantno in navdihujočo zgodbo, da bi lahko hitro ušel iz gledalčevega spomina.

Wish (2023)

Rating: 3 out of 10.

Da je studio Disney že lep čas v kreativni krizi, je znano, toda letos je prišlo do trenutka, da studio tudi v trenutkih, ko postreže z nečim izvirnim, vanj zmeče reciklirane ideje, motive in zaplete iz drugih znanih filmov. Wish je takšne vrste film; animirana lepljenka elementov vse Disneyjevih največjih uspešnic, katerim je odvzeta očarljivost, magičnost ali česarkoli, kar bi zgodbi in likom dalo smisel za obstoj. Film se sicer ponaša z zanimivo idejo; v kraljestvu Rosas navidez dobrodušni kralj Magnifico hrani želje svojih podanikov in vsako leto izbere kandidata, kateremu željo tudi izpolni, vendar se kmalu izkaže, da kralj nekaterih želja ne namerava izpolniti in jih celo prepusti, da utonejo v pozabo. Načrte mu prekriža 17 – letna Asha, ki s pomočjo zvezde odkrije kraljeve tiranske namere in ga namerava zaustaviti, preden Magnifico pridobi oblast nad željami vseh prebivalcev Rosasa. Po prvi tretjini filma se zdi, da je njegovo sporočilo vzpodbudno; nihče si nima pravice lastiti želja nekoga drugega in na posamezniku samem je, da sledi svojim željam, saj jih bo zgolj tako izpolnil. Najverjetneje se to sporočilo v filmu tudi skriva, vendar za to se je treba prebiti skozi debele plasti kreativne lenobe, generičnosti, predvidljivosti in dolgočasja, kar je žal tudi edino, kar Wish ponuja. Zgodba kljub nekaterim zanimivim idejam trmasto sledi disneyjevi formuli klasičnega boja dobrega proti zlu, kjer ni prostora za sivinske nianse; pozitivni liki so izrazito pozitivni in kičasto popolni (še posebej glavna junakinja, ki je povrhu tega še osebnostno prazna), negativni lik Magnifica pa je kakopak še ena pomilovanja vredna karikatura, ki je zloben zgolj zato, ker film potrebuje zlikovca. Druge težave filma so tudi blede pevske in plesne točke, nadležne reference na številne Disneyjeve klasike, pogosto slabe šale in splošna razvlečenost zgodbe, ki ne premore nobene emocionalne teže. Občasno lepa animacija in peščica posrečenih šal bodo morebiti nasmejale najbolj nezahtevne mlade gledalce, toda večina si bo ob filmu Wish zaželela zgolj to, da bi ga bilo čimprej konec.