Najnovejši celovečerec Todda Haynesa, psihološka drama May December, je na vsebinski ravni film, ki ga pri čezlužnikih zavoljo njihove osladne moralne higiene in pokroviteljske politične korektnosti pogosto ne videvamo; film namreč delno temelji na resničnem primeru učiteljice Mary Kay Letourneau, ki se je leta 1997 zapletla v romantično razmerje s svojim 12 – letnim učencem in bila na sodišču spoznana za krivo posilstva mladoletne osebe. Glavna junakinja Haynesovega filma je mlada igralka Elizabeth (Natalie Portman), ki sprejme vlogo v biografskem filmu o življenju Gracie (Julianne Moore), ki je pred skoraj 30. leti pristala na prvih naslovnicah tabloidov zaradi razmerja s 13 – letnim Joejem, s katerim se je kasneje tudi poročila in imela tri otroke. Elizabeth odpotuje v Gracijin dom, da bi preučila njeno življenje, pri tem pa začne spoznavati zapleteno dinamiko njene družine, hkrati pa je pod hudim pritiskom Gracie, saj ta od nje pričakuje, da jo bo v filmu prikazala v karseda lepi in predvsem razumevajoči luči. May December se sicer dotika občutljive problematike pedofilije, vendar je osrednji fokus filma nekje drugje; v neizprosni rekonstrukciji zapletenih človeških (in predvsem družinskih) odnosov ter magnetne privlačnosti do t.i. moralne sivine, kjer posameznik vzpostavi enako mero zgražanja kot tudi sočutja do osebe, ki je zagrešila m moralno sprevrženo dejanje. Haynesov film nikoli ne odvrne pogleda stran od srhljivosti, ki spremlja Gracijino življenje, hkrati pa na subtilen, odgovoren in prizemljen način razgali dejstvo, da je sprejemanje moralne sivine hkrati zelo dvorezen meč, ki zabriše mejo med storilcem in opazovalcem. Seveda pa film deluje predvsem zaradi odličnih igralskih prestav tako Moorove in Portmanove, katerih nenavadna dinamika poganja film skozi številne temačne trenutke, ko bi se marsikateri tematsko podoben film že zatekel v poenostavljenost in moraliziranje. May December je vsekakor neprijeten in moralno “sporen” film, ki gledalcu dostavi veliko srhljivih spoznanj o njem samem in družbi nasploh, to pa je pravzaprav glavna naloge vsake veje umetnosti.

Transspolnost je v zadnjem času res ena od pogosto omenjenih tematik, ki pa je žal vedno znova podvržena krivičnim predsodkom in stereotipom, ki jih širša javnost goji do teh ljudi. Priznanje spolne identitete, ki ne sledi tradicionalnim družbenim normam, je v prvi vrsti nekaj, kar bremeni posameznika in to za njim pušča čustvene rane, ki jih družbeni pritiski in nerazumevanje zgolj poglabljajo. Mutt, režijski prvenec Vuka Lungolova-Klotza, Američana srbskih korenin, ki je na lastni koži izkusil soočenje s transspolnostjo, prikazuje en dan v življenju Fene (izvrstni Lio Mehiel), mladega transsmoškega mehiških korenin, ki se je v kratkem času prisiljen soočiti s težkimi izzivi; najprej v nočnem klubu sreča svojega nekdanjega partnerja, do katerega še vedno goji močna čustva, pred vrati stanovanja se prikaže njegova mlajša sestra, ki je pobegnila od doma in tiranske matere, na obisk pa prihaja tudi njegov konzervativni oče, katerega ni videl že več kot dve leti. Glede na tematiko in vse bolj prisotno pokroviteljsko politično korektnost, ki je okužila marsikateri čezlužniški film v zadnjem desetletju, bi se lahko Mutt kadarkoli spremeni v filmsko pridigo, ki gledalcu dobesedno narekuje, kako mora razmišljati in mu v usta polagati površinske puhlice o nujnosti sprejemanja drugačnosti. Na srečo Lungolov-Klotz nikoli ne dopusti, da bi Fenina osebna zgodba postala politični pamflet, saj gre za izredno intimen, oseben in pristen film, ki prepričljivo razbija predsodke in strahove o transspolnih osebah, hkrati pa ne pozabi izpostaviti njihovo jezo, ko so se taiste osebe prisiljene dobesedno zagovarjati pred očmi javnostmi zaradi nekoliko drugačnih pogledov na ljubezen in človeške odnose. Film je toliko bolj gledljiv tudi zaradi subtilnih trenutkov humorja, izvrstne glasbe in nasploh pristnega realizma, ki ga v tematsko podobnih filmih resnično pogrešamo. Mutt je brez kančka dvoma eden najboljših filmov na temo transspolnosti.