Hollywood v svojem značilnem slogu nadaljuje z ožemanjem priljubljenih franšiz, čeprav je v primeru filma The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes, predzgodbe mladinske franšize The Hunger Games, ki je leta 2012 glavno igralko Jennifer Lawrence izstrelil med superzvezdnice milenijske generacije, situacija nekoliko drugačna. Film je namreč adaptacija istoimenskega romana Suzanne Collins, zato lahko tokrat ožemanje očitamo tako filmskemu studiu kot tudi pisateljici. Kot že omenjeno, je najnovejše poglavje franšize predzgodba, kar pomeni, da se odvija 64 let pred prvim filmom; znova se nahajamo v diktatorski državi Panem, kjer se že deseto leto zapored odvijajo gladiatorske igre lakote, glavni junak (ali bolje rečeno; antijunak), mladi akademik Coriolanus Snow pa je zadolžen za vlogo mentorja mlade Lucy Gray Baird iz obubožane skupnosti 12. okrožja, ki je bila izbrana za tekmovanje na igrah. Tekom brutalnih obračunov tako Snow kot Lucy Gray ugotovita, da lahko s skupnimi močmi drug drugemu pomagata pri doseganju višjih življenjskih ciljev, vendar se stvari zapletejo, ko Snow z vsako novo potezo postaja vse bolj častihlepen in tiranski. The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes nudi vpogled v “rojstvo” osrednjega negativca izvorne trilogije, ki je tokrat kakopak bolj humaniziran in svojo zločinsko naravo razgali šele v zadnji (sicer zelo slabo razviti) tretjini, pred tem pa je veliko fokusa na njegovem kompleksnem odnosu z Lucy Gray. Glede na to, da so prezgodbe uspešnih filmov pogosto klavrne, je pričujoči izdelek nekje v sredini; prepriča predvsem z razkošno scenografijo, privlačno vizualno podobo, nekaterimi vznemirljivimi akcijskmi sekvencami in “sladkorčki”, ki jih bodo opazili zvesti sledilci franšize. Igralske predstave so solidne, četudi med glavnima igralcema Tomom Blythom in Rachel Zegler ni prepričljive kemije, kar pa je prej posledica šibkega scenarija in splošne plitkosti zgodbe. Slednje je tudi tisto, kar pričujoči film dela rahlo nevznemirljivega in celo dolgočasnega; zgodba je tako površinska, osnovna in enodimenzionalna, da bo težko ostala v gledalčevem trajnem spominu, ne pomaga pa niti to, da je preobraza Snowa iz pozitivca v negativca precej nerazdelana in da Zeglerjeva vizualno niti približno ne ustreza liku akcijske junakinje. The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes ni slab film, navkljub temu pa se zdi, da bi oboževalci franšize brez njega ponoči še naprej mirno spali.
