The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes (2023)

Rating: 5 out of 10.

Hollywood v svojem značilnem slogu nadaljuje z ožemanjem priljubljenih franšiz, čeprav je v primeru filma The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes, predzgodbe mladinske franšize The Hunger Games, ki je leta 2012 glavno igralko Jennifer Lawrence izstrelil med superzvezdnice milenijske generacije, situacija nekoliko drugačna. Film je namreč adaptacija istoimenskega romana Suzanne Collins, zato lahko tokrat ožemanje očitamo tako filmskemu studiu kot tudi pisateljici. Kot že omenjeno, je najnovejše poglavje franšize predzgodba, kar pomeni, da se odvija 64 let pred prvim filmom; znova se nahajamo v diktatorski državi Panem, kjer se že deseto leto zapored odvijajo gladiatorske igre lakote, glavni junak (ali bolje rečeno; antijunak), mladi akademik Coriolanus Snow pa je zadolžen za vlogo mentorja mlade Lucy Gray Baird iz obubožane skupnosti 12. okrožja, ki je bila izbrana za tekmovanje na igrah. Tekom brutalnih obračunov tako Snow kot Lucy Gray ugotovita, da lahko s skupnimi močmi drug drugemu pomagata pri doseganju višjih življenjskih ciljev, vendar se stvari zapletejo, ko Snow z vsako novo potezo postaja vse bolj častihlepen in tiranski. The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes nudi vpogled v “rojstvo” osrednjega negativca izvorne trilogije, ki je tokrat kakopak bolj humaniziran in svojo zločinsko naravo razgali šele v zadnji (sicer zelo slabo razviti) tretjini, pred tem pa je veliko fokusa na njegovem kompleksnem odnosu z Lucy Gray. Glede na to, da so prezgodbe uspešnih filmov pogosto klavrne, je pričujoči izdelek nekje v sredini; prepriča predvsem z razkošno scenografijo, privlačno vizualno podobo, nekaterimi vznemirljivimi akcijskmi sekvencami in “sladkorčki”, ki jih bodo opazili zvesti sledilci franšize. Igralske predstave so solidne, četudi med glavnima igralcema Tomom Blythom in Rachel Zegler ni prepričljive kemije, kar pa je prej posledica šibkega scenarija in splošne plitkosti zgodbe. Slednje je tudi tisto, kar pričujoči film dela rahlo nevznemirljivega in celo dolgočasnega; zgodba je tako površinska, osnovna in enodimenzionalna, da bo težko ostala v gledalčevem trajnem spominu, ne pomaga pa niti to, da je preobraza Snowa iz pozitivca v negativca precej nerazdelana in da Zeglerjeva vizualno niti približno ne ustreza liku akcijske junakinje. The Hunger Games: The Ballad of Songbirds and Snakes ni slab film, navkljub temu pa se zdi, da bi oboževalci franšize brez njega ponoči še naprej mirno spali.

Manodrome (2023)

Rating: 7 out of 10.

Manodrome je sodobni izraz, ki je prišel v veljavo šele s pojavom interneta; gre za oznako za t.i. incele oz. moške, ki na spletnih forumih združeni širijo sovraštvo do žensk, nekateri pa se okličejo za borce za moške pravice. Manodrome, drugi celovečerec južnoafriškega režiserja Johna Trengova, poskuša toksično mentaliteto omenjenih skupnosti predstaviti skozi psihični propad Uber voznika Ralphieja, ki je že v uvodnih kadrih filma nekakšen incel v nastajanju; med vožnjo budno občuduje oprsje stranke, ki doji svojega otroka, v telovadnici se napol razgaljen občuduje v ogledalu, hkrati pa mu preseda tesnobno razmerje s punco Sal, s katero pričakuje svojega prvega otroka. Njegovo obnašanje, ki je sprva pričakovano pasivno agresivno, se poslabša, ko preko prijatelja stopi v stik z moško skupino za samopomoč, preko katere začne spoznavati svoj pravi jaz, to pa ga postopoma pelje na rob živčnega zloma in v brezno ekstremnega nasilja. Manodrome je s svojo hektično montažo, pogosto agresivno glasbeno podlago in izrazito temačno fotografijo več kot očiten poklon Fincherjevi klasiki Fight Club, kjer moški šele ob sproščanju agresije začnejo pridobivati identiteto in (sicer zgrešeno) veljavo v svetu. Seveda je odgovor na vprašanje, če se pričujoči film uspe približati Fincherjevi mojstrovini, popolnoma odveč, kar pa ne pomeni, da Monodrome spada v kategorijo filmov, vrednih zgolj hitrega odpisa. Trengove navkljub nekaterim pomanjkljivo razvitim delom zgodbe (o omenjeni moški skupini za samopomoč izvemo bore malo) uspe obdržati gledalčevo pozornost z vzdušno neprijetno atmosfero, namerno kaotičnim tempom in predvsem izvrstno igro glavnega igralca Jesseja Eisenberga v verjetno eni od od svojih najboljših predstav v karieri. Eisenberg uspe držati film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih nepotrebne eksplotacije in šokiranja zavoljo šokiranja, zgodba pa je dovolj razdelana, da v gledalcu zbudi vsaj malce potrebe po razmisleku o tem, kako daleč lahko družbo pripelje toleranca do toksičnega obnašanja jeznih moških.