Ko prvič srečamo junaka pričujočega (avto)biografskega romana bosanskega pisatelja Veliborja Čolića, se ta nahaja na železniški postaji v francoskem mestu Rennes; pri sebi ima staro potovalko, v njej pa vojaško knjižico, 50 francoskih mark, fotografijo pesnice Emily Dickinson in – kot sam pravi – oborožen s tremi besedami; Jean, Paul in Sartre. Čolićev junak je izgnanec, ki pobegne iz domovine, kjer divja vojna in se znajde v Franciji brez jasne orientacije. Resda je intelektualec z univerzitetno izobrazbo ter spoštovanja vreden status na bosanski literarni sceni, vendar ti uspehi mu tokrat ne pomenijo ničesar; je brez domovine, zaznamovan z močno vojno travmo in v iskanju izgranje novega življenja. Kar sledi, je 35 poglavij, kjer bralec spremlja Čolićevega protagonista – ki je sicer kar Čolić sam – v iskanju smisla svobode, ki ga oropa identitete in dostojanstva. Prebiva v majhnih najetih sobah, iz katerih krene tako hitro kot se je vanje vselil, skrbno preračunava najbolj ugoden čas za obed, da ne bi bil čez dan lačen, tava po hladnih ulicah, se druži z brezdomci, klošarji, alkoholiki, delavci in boemi, hkrati pa se prepušča refleksiji preteklega življenja v Bosni oz. domovini, ki zanj ne obstaja več.

Čolićev roman Priročnik za izgnance (z vzpodbudnim podnaslovom Uspešno izgnanstvo v 35. korakih) je večplastno in navkljub preprosti fabuli kompleksno delo, ki načenja aktualno temo begunstva skozi oči občutljivega intelektualca. Na prvih straneh ga bralec vidi tako kot se junak vidi tudi sam; kot nepopisan list papirja v tujini, ki ga opazi zgolj takrat, ko potrebuje patetična pričevanja o grozotah krvavega balkanskega konflikta. V nadaljevanju roman na tekoč in berljiv način predstavi tako položaj begunca, ki se sooča z vsakdanjimi težavami (birokracija, opravljanja mizernih del, lakota), hkrati pa ponuja tragično (in žal pogosto zamolčano) refleksijo evropskega prostora, ki je vojno v Bosni obravnal kot eksotiko, medtem ko mu je bilo za razrešitev konflikta malo mar. Toda zmotno bi bilo trditi, da je Priročnik za izgnance (zgolj) zamorjen roman, ki skuša junakovo življenjsko zgodbo izrabiti za sentimentalno samopomilovanje in zbujanje površinskih emocij pri bralcu. Glavni junak namreč navkljub težkemu položaju ohranja močan smisel za humor in ta duhovitost je prisotna skozi vseh 35 poglavij, kjer ne manjka ironije in sarkazma. Takšen pristop nekoliko omili krutost zgodbe, vendar Čolić ne gre s humorjem nikoli tako daleč, da bi se odrekel hladni sapi trpke resničnosti, ki obdaja glavnega junaka.

Priročnik za izgnance je eno od temeljnih del t.i. begunske literature, ki sicer že rahlo zlajano tematiko življenja tujca v novi državi predstavi na svež, provokativen in duhovit način.