Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Legendarni Martin Scorsese letos šteje že skoraj 81 let, toda režiserjev ustvarjalni navdih ne kaže nobenih znakov kreativne izčrpanosti. Po odličnem gangsterskem epu The Irishman iz leta 2019 si je Scorsese za svoj naslednji podvig izbral t.i. veliko ameriško tragedijo; kriminalni western Killers of the Flower Moon namreč razgalja umazano ozadje umorov več kot sto pripadnikov vplivnega indijanskega plemena Osage, katerih zemlja je pred stotimi leti postala raj za pohlepne belske kolonizatorje, ki so se med drugim preračunljivo poročali z lokalnimi indijankami, preko katerih so bili upravičeni do deležnine oz. zaslužka od črpanja nafte na osaškem ozemlju. Tega načrta se sprva oklepa tudi vojni veteran Ernest Bukhart (Leonardo Di Caprio), ki se preko vzpodbujanja njegovega vplivnega strica (Robert De Niro) poroči s pripadnico osaškega plemena Mollie Kyle (Lilly Gladstone), tekom let pa ga stričev vpliv spreobrne v brezčutnega oportunista in morilca. Scorsesejev skoraj tri ure in pol dolg ep sprva namerno zavaja, da se bo zgodba odvijala kot klasična kriminalka, kjer bo beli odrešitelj preiskoval indijanske umore in storilca pripeljal pred sodišče, toda temu ni tako; Killers of the Flower Moon je eden od bolj emocionalnih Scorsesejevih filmov, elegični western, ki z enako mero poetičnosti kot grobosti prikaže srhljive razsežnosti človeškega pohlepa in tragičnost konfliktnih odnosov med belimi kolonizatorji in indijanskimi staroselci, katerih zemlja in življenja so bila (pre)mnogokrat izkoriščan in uničena. Navkljub težki tematiki in povečini odvratnim likom (z izjemo Mollie) se bo gledalec brez težav prebijal skozi mamutsko dolžino filma; ta ima namreč na svoji strani osupljivo dober igralski ansambel (še posebej imenitna sta Di Caprio in Gladstonova), čudovito fotografijo, močan scenarij, eno najboljših filmskih glasb letošnjega leta ter tempo, ki je resda počasen in v prvi polovici zahteva nekoliko več potrpežljivosti. Kar pa je še najbolj pomembno; Killers of the Flower Moon opozarja na krivico, ki je bila storjena nad pripadniki osaškega plemena s subtilnostjo, odgovornostjo in brez odvečne sentimetalnosti. Scorsese je tako poskrbel za še en presežek v svoji bogati filmografiji.

V karieri vsakega filmarja pride trenutek, ko si ta za naslednji projekt izbere nekaj, kar ga bo vrnilo h t.i. koreninam oz. tistemu, kar ga je postavilo na filmski zemljevid. David Fincher, ki si je kariero zgradil na skrivnostnih psiholoških trilerjih kot so Se7en, The Game in Fight Club, si je za svojo vrnitev “na začetek” izbral najnovejši celovečerec The Killer, ki ga je sicer težko uvrstiti v katerikoli žanrski predalček, vendar pa se za film zdi še najbolj primerna oznaka eksistencialni kriminalni triler. Film, posnet po seriji istoimenskih francoskih stripov, ima zelo preprosto, morebiti celo nesramno preprosto zgodbo; Michael Fassbender igra vlogo neimenovanega profesionalnega morilca, ki opravlja svoje delo s pomočjo pogoste meditacije, kontroliranja srčnega utripa in poslušanja diskografije zasebe The Smiths. Prvič ga srečamo v Parizu, kjer se pripravlja na usmrtitev pomembne tarče, vendar pa ne gre vse po načrtih in morilec se znajde na begu pred tistimi, ki so ga za nalogo najeli. The Killer je Fincherjev najbolj oseben in intimen projekt, ki se poslužuje pravil filmskega minimalizma, hkrati pa elegantno obrača žanrske klišeje na glavo in ohranja visok nivo tako suspenza kot psihološke kompleksnosti glavnega lika, ki prestavlja gonilo same zgodbe. Fincherjeva režija je natančna in elegantna, to pa dopolnjujejo še premišljena montaža, vzdušna fotografija, barvite lokacije, močan scenarij, znova odlična glasbena podlaga Trenta Reznorja in Atticusa Rossa ter seveda hladnokrvna igra Fassbenderja, ki je končno pristal v projektu, več kot vrednim njegovega talenta. Film je fabulativno morebiti res preprost, vendar pa se njegova lepota skriva v podrobnostih, ki so že od nekdaj Fincherjeva specialiteta; The Killer je na površju zelo napet in presenetljivo duhovit kriminalni triler o morilcu na begu, toda pod to oznako se skriva rekonstrukcija psihopatskega uma, ki se je že zdavnaj odpovedal lastni odrešitvi in pred seboj vidi zgolj naslednjo tarčo za odstrel. Četudi ne dosega vrhunskosti klasik kot sta Se7en in Zodiac, je The Killer eden boljših Fincherjevih filmov, ki dokazuje, da je mojster sedme umetnosti še vedno v dobri formi.