“Psi imajo samo eno slabo lastnost; zaupajo človeku.” In zaupanje predstavlja osrednji motiv najnovejšega celovečerca Luca Bessona z naslovom DogMan, ki na prvi pogled deluje kot reciklaža filmske uspešnice Joker s psmi, kar je precej natančna oznaka. V obeh filmih sta namreč glavna junaka družbena izobčenca s travmatičnim otroštvom, psihičnimi težavami in impulzivno, včasih tudi nasilno obsebnostjo. Bessonov “Joker” je Douglas (znova fantastični Caleb Landy Jones), ki je odraščal v nasilni družini in dober del svojega otroštva preživel v kletki s potepuškimi psmi, katere njegov oče trenira za ilegalne borbe. Med ujetništvom uspe vzpostaviti globoko vezo s štirinožnimi kolegi in v dobi odraslosti postane na invalidski voziček priklenjen ekscentrik z malo vojsko psov, ki je zanj pripravljena kršiti zakon, med drugim tudi ubijati. DogMan, vmesna pot med psihološkim trilerjem in črno komedijo, je film, do katerega je treba pristopiti z določeno miselnostjo; Besson življenjsko zgodbo glavnega junaka predstavi z estetiko okrutnega socialnega realizma, tej pa doda tudi močno začimbo absurdnega, ki bo pošteno preizkušala gledalčevo potrpljenje. Na tej točki je treba razumeti, da je DogMan zamišljen kot Bessonov poklon plemeniti naravi psov, ki so ena od redkih živih bitij z občutkom za zvesto, empatijo in razumevanje. Če gledalec sprejme te sicer hvalevredne režiserjeve namere, bo brez težav prebolel nekatere nenamerno komične trenutke in absurdno akcijo, ki v zadnji tretjini skoči do maksimuma. In navkljub tem problematičnim trenutkom je DogMan še vedno učinkovit, napet, duhovit, čustven in s strani Jonesa virtuozno odigran psihološki triler, ki vleče ogromno vzporednic s Phillipsovo mojstrovino Joker, hkrati pa ohrani dovolj domiselnosti in izvirnosti, da ni zgolj njena nesramna kopija. Bessonova oda štirinožnim prijateljem zadane v srce, pa četudi pri tem pretirava.

Kriminalni triler Pain Hustlers, ki je delno povzet po resničnih dogodkih, je še en film, ki skuša razgaliti ozadje zloglasne opiodne krize v ZDA, ki je razkrila brezobzirni oportunizem in pomanjkanje morale ljudi, ki so zavestno širili predpisovanje zdravil z zelo visoko stopnjo možnosti, da bo njihov uporabnik postal odvisnež. Emily Blunt je Liza Drake, striptizeta in mati samohranilka iz Floride, ki nekega dne trči ob gizdalinskega predstavnika propadlega farmacevtskega podjetja, ki skuša na trgu prodati protibolečinsko pršilo s fentanilom. Liza s svojimi verbalnimi spretnostmi in neustavljivim šarmom uspe prepričati več zdravnikov, da začnejo predpisovati pršilo, zaradi česar začne podjetje kovati visok dobiček, toda kmalu se pokaže prve usodne posledice njenih dejanj; bolniki, ki uporabljajo zdravilo, postanejo težki odvisniki, nekateri pa zaradi prevelikega odmerka celo umrejo, to pa postopoma zbudi pozornost vladnih oblasti, Liza pa prav tako zapade v globoko moralno krizo. Pain Hustles je film, ki si na vse kriplje trudi posnemati Scorsesejev duhoviti borzni ep The Wolf of Wall Street, hkrati pa želi v dveh urah, kolikor traja, pri gledalcu zbuditi vsa možna občutja; jezo, smeh, sočutje, zgroženost in razočaranje. Vsekakor gre za ambiciozen podvig, ki pa režiserju Davidu Yatesu žal uspe zgolj napol; verjetno največja težava filma je, da skuša biti veliko, vendar na koncu od njega ostale bolj malo. Gre za zmerno zabaven in kratkočasen izdelek, čeprav bi moral biti mnogo več kot to; film o eni od najbolj moralno sprevrženih kriz v zgodovini človeštva ne bi smel biti obravnavan kot odbita črna komedija, še posebej, če se Yates ne zna odločiti, če bi glavno junakinjo (sicer odlična Bluntova) prikazal kot negativko ali pozitivko, zato izbere srednjo pot in jo skuša prodati kot dobrosrčno in naivno podjetnico, ki preprosto ni vedela, da škoduje ljudem. Če je gledalec pripravljen kupiti ta šibek argument, je seveda v njegovi domeni, toda film s tako pretresljivim ozadjem bi moral biti bolj udaren in celo nedvoumen. Pain Hustlers je film, ki bi ga uvrstili med t.i. neškodljivo razvedrilo, čeprav to vsekakor ne bi smel biti.