Kenneth Branagh se je zadnja leta spopadel z velikanskim izzivom upodobitve slavnega detektiva Hercula Poirota, kjer se je soočal s preteklimi težkokategorniki kot sta nepozabna Peter Ustinov in predvsem David Suchet. Prva dva poskusa, Murder on the Orient Express in Death on the Nile, sta se izkazala za povsem simpatični in nepretenciozni imitaciji starošolskih detektivk, Branagh pa se je prav tako solidno vživel v vlogo Poirota, pa četudi niti približno ni dosegel šarma in karizmatičnosti svojih igralskih predhodnikov. Toda ob pogledu na prve napovednike tretjega filma o Poirotovih avanturah z naslovom A Haunting in Venice se je zazdelo, da Branagh pripravlja mnogo več kot še eno klasično detektivko, še posebej zaradi močnih nadnaravnih elementov, ki so prisotni skozi celotno zgodbo; kot že pravi sam naslov, se tretji film odvija v Benetkah, kjer se zdaj upokojeni in vsega naveličani Poirot na noč čarovnic udeleži zabave v domnevno zakleti palači operne pevke, ki preboleva tragični samomor svoje hčerke. Zabave se udeleži tudi medij, ki trdi, da lahko naveže stik s pevkino preminulo hčerko, toda kmalu zatem se začnejo v palači dogajati nepojasnjeni umori, Poirota pa hkrati preganjajo strašljive vizije, povezane z grozljivo preteklostjo zakletega kraja. Za primerjavi s prvima filmoma je A Haunting in Venice že v vizualne plati bistveno drugačen; namesto razkrošnih lokacij je tokrat dogajanje omejeno na klavstrofobično in temačno palačo z mnogimi slabo osvetljenimi hodniki, skritimi rovi in poplavljenimi beneškimi kanali. Posledično se film močno spogleduje z elementi nadnaravne gotske srhljivke, ki prepriča z izvrstno temačno atmosfero, počasnim tempom in kompleksno zgodbo, polno globokih moralnih vprašanj, kar omogoča Branaghu, da postreže z svojo daleč najboljšo igralsko interpretacijo slavnega detektiva, nič slabša pa ni preostala igralska zasedba, kjer blestijo predvsem Michelle Yeoh, Jamie Dornan in Tina Fey. Končni rezultat je izvrstna poslastica tako za ljubitelje klasičnih kriminalk kot tudi gotskih grozljivk.

Avstralska filmarka Kitty Green je leta 2019 dostavila enega najboljših filmov zadnjega desetletja, kot britev ostro in hkrati sofisticirano psihološko dramo The Assistant, ki je na iskren in nesentimentalen način razgalila problematičen položaj žensk na delovnih mestih, ki so vsakodnevno podvrežene maltretiranju, seksističnim opazkam in podcenjevanju s strani moških kolegov. V podobni maniri Greenova nadaljuje tudi z najnovejšim celovečercem, ruralnim trilerjem The Royal Hotel, kjer je znova združila moči z igralko Julie Garner; zgodba se vrti okoli dveh mladih kanadskih popotnic, ki ob prihodu v Avstralijo v želji po zaslužku sprejmeta delo natakaric v odročni beznici The Royal Hotel. Kot je moč pričakovati, se dekleti soočita ne zgolj z vihravo jezo arogantnega in seksističnega lastnika beznice (skorajda neprepoznavni Hugo Weaving), temveč tudi z neprimernim obnašanjem moških gostov, ki s svojo vsiljivostjo, vulgarnimi opazkami in celo nasiljem pošteno preizkušajo potrpljenje mladih deklet. Zdi se, da je Greenova s filmom The Royal Hotel želela ustvariti feministično različico klasike Deliverance; dve mladi dekleti, katerih edina težava v življenju je dobiti kodo za uporabo wi-fija, se znajdeta v svetu postopačev, alkoholikov, prostakov in nasilnežev. Takšnih zgodb je filmih na stotine in žal tudi Greenin najnovejši celovečerec v ničemer izstopa od ostalih podobnih izdelkov, kvečjemu v nekaterih ključnih trenutkih celo popolnoma odpove. Preprosto povedano; The Royal Hotel je triler brez suspenza oz. film, ki venomer daje občutek, da bo gledalca pripeljal do katarzičnega vrhunca, vendar na koncu od vsega skupaj ostane zgolj hladen tuš. Navkljub dobrim igralskim predstavam, spretni režiji in občasno spektakularnim podobam avstralske divjine pričujoči film ne ponudi ničesar, kar ne bi videli v praktično vsaki kopiji Boormanove klasike. Težava sta tudi pomankljivo raziskani osrednji junakinji, za kateri ni nikoli povsem jasno, zakaj sploh vztrajata pri delu – za katerega nista niti dobro plačani – in prenašata toksično obnašanje moških likov, ki so vsi po vrsti boleče stereotipni in enodimenzionalni. Po mojstrovini kot je bil The Assisant je Greenova s svojim novim celovečercem močno razočarala; The Royal Hotel je film, ki želi biti dramatičen in čustven, hkrati pa je povsem zadovoljen s plavanjem v morju povprečnosti.