Ena noč na zapuščeni bencinski črpalki se spremeni v boj za preživetje, ko glavna junakinja trilerja Nighf of the Hunted postane tarča ostrostrelca z nejasnimi motivi. Film režiserja in scenarista Francka Khalfouna, ki je hkrati priredba španskega trilerja Night of the Rat iz leta 2015, je eden od tistih ekonomičnih trilerjev, ki skušajo maksimalno izkoristiti omejeno lokacijo, kjer se je ženska pripravljena ubraniti pred streli napadalca, hkrati pa izluščiti razloge za njegova dejanja. Nighf of the Hunted je v prvi polovici dokaj posrečen triler z odlično Camile Rowe ter peščico izredno napetih prizorov suspenza, vendar pa se vsi ti aduti v nadaljevanju filma porazgubijo v množici klišejev. Glavni težavi filma sta njegova brezciljnost in površinskost. Slednja se izraža predvsem preko nerazvitih likov, o katerih izvemo bore malo relavantnega, še tistih nekaj podatkov pa ne prinaša nobene koherentne vsebinske povezave z okvirnim zapletom. Ravno to pa nas pripelje do drugega, bistveno večjega problema filma; njegova poanta oz. pomanjkanje le te. Night of the Hunted sicer na več mestih daje občutek, kot da želi gledalcu posredovati nek močan in udaren družben komentar – še posebej v prizorih, kjer napadalec glavno junakinjo utruja z dolgimi pridigami o tem, kako je Amerika šla k hudiču, da je bil napad na Capitol leta 2021 upravičen in da farmacevstke družbe izvajajo genocid nad lastnim narodom -, ki pa je bolj sam sebi v namen oz. obtiči nekje med oblaki režiserjevih očitno preveč ambicioznih idej. Night of the Hunted ni sicer slab film, pravzaprav je čisto spodobno zapravljanje dolgčasa, toda po drugi strani je vse, kar izvede, tako predvidljivo in klišejsko, da film nima možnosti, da bi ostal v trajnejšem spominu.
