Anatomy of a Fall, letošnja prejemnica velike nagrade zlate palme na prestižnem festivalu v Cannesu, se pred očmi gledalca večino časa odvija kot sodna drama s pridihom misterija, ki se poigrava s pričakovanji in namerno ne poda jasnih odgovorov. Film režiserke in scenaristke Justine Triet že v uvodu ne skopari s pripravami in nemudoma odpre vrata bizarnemu konfliktu; uspešna pisateljica Sandra je osumljena umora svojega moža Samuela, katerega usodni padec iz balkona njune hiše za seboj pušča ogromno dvomov, da je šlo (zgolj) za tragično nesrečo ali samomorilsko dejanje. V naslednjih dveh urah in pol, kolikor film traja, se preko mučnega, emocionalnega in surovega sodnega procesa začnejo razkrivati tragične podrobnosti Sandrinega turbulentnega zakona, kjer ni manjkalo skokov čez plot, bolestnega ljubosumja, verbalnih konfliktov in celo fizičnega nasilja. Da pa je situacija še bolj tragična, je edina priča Samuelove smrti njegov slepi sin Daniel, ki je tako razklan med lastnim razumevanjem tega, kaj se je dogajalo za štirimi stenami življenja svojih staršev ter šokom, ko se zasebni brodoločmi očeta in matere odkrito razgaljajo pred očmi širše javnosti. Anatomy of a Fall je v svojem bistvu sodna drama, vendar pa se režiserka Trietova ne osredotoča toliko na iskanje krivcev kot na brutalno iskren in tragičen prikaz posledic, ki jih ima sodni proces na posameznike, še posebej na otroka, ki na najbolj neizprosen način spoznava temačno plat lastnih staršev. Navkljub epski dolžini in sila minimalističnemu dogajanju (večina filma se odvija v notranjosti sodne dvorane ali Sandrine hiše) Trietova spretno drži gledalca v napetosti vse do konca, za kar pa se je treba zahvaliti tudi fenomenalni igralski predstavi Sandre Hüller, ki s svojo enako hladno kot emocionalno prezenco predstavlja srce filma, velja pa še omeniti zagnano igro novinca Mila Macharda-Granerja v vlogi sina Daniela, ki pooseblja nedolžnost v sami zgodbi ter tej doda še ščepec tragičnosti. Četudi z vidika misterija Anatomy of a Fall morebiti ne pušča veliko prostora za poglobljeno interpretacijo, gre še vedno za napeto, čustveno razburkano in psihološko kompleksno študijo tako intimnih življenj posameznikov kot mrhovinarske družbe, ki nad takšnimi dogodki še vedno perverzno uživa.
Category Archives: Filmske recenzije
Fremont (2023)
Na zgodbe o priseljencih pogosto gledamo iz napačnega zornega kota; ne gre zgolj za zgodbe o tem, kako se ljudje iz tuje države soočajo z novo “tujo” državo, ampak se preko njih odpirajo univerzalne teme osamljenosti, iskanja identitete in ljubezni, s čimer pa se lahko identificira prav vsak. Črno-bela komična drama Fremont je ena od teh univerzalnih zgodb, saj spremlja trpki vsakdanjik osamljene afganistanske begunke Donye (čudovito zadržana Anaita Wali Zada), nekdanje vojaške prevajalke, ki živi v kalifornijskem mestu Fremont in je zaposlena v majhni kitajski restavraciji, kjer je njena zadolžitev pisanje cenenih motivacijskih sporočil, vstavljenih v piškotke za srečo. Četudi se na prvi pogled zdi, da ima Donya urejeno življenje, temu še zdaleč ni tako; zaradi težav z nesprečnostjo začne obiskovati ekscentričnega psihiatra, obsedenega z Twainovim romanom Beli očnjak, hkrati pa jo dolgočasna vsakdanja rutina pride do živega in tako začne iskati nekakšno potrditev ali pa celo ljubezen v svetu, ki jo enako močno sprejema kot tudi odriva stran. Fremont, četrti celovečerni film iranskega filmarja Babaka Jalalija, bi na najbolj preprost način opisali kot ganljiv in eleganten poklon zgodnjim delom mojstra filmskega minimalizma Jima Jarmuscha, saj poleg čudovito preproste črno-bele fotografije postreže s trpkim črnim humorjem, umirjenim tempom, briljanto uporabo alegorij (od plehkosti piškotkov za srečo do karakterizacije glavnega lika omenjenega Twainovega romana) melanholično pripovedno nitjo, ki navidez naključno beleži male dogodke iz vsakdanjika glavne junakinje ter sproščeno glasbno podlago, ki sega od akustične kitare do insomničnega jazza in predstavlja svojevrstnega pripovedovalca. Četudi drži, da Fremont nima neke jasno začrtane zgodbe (vsaj v tradicionalnem smislu ne), je njegov namen jasen; gledalcu na subtilen in nesentimenalen način prikažati težavno življenje beguncev v svetu, ki ga ne razumejo, hkrati pa izpostaviti dejstvo, da smo globoko v sebi vsi “begunci” oz. posamezniki, ki hrepenimo po razumevanju in sprejemanju. Fremont se zaradi svoje iskrenosti, duhovitosti in predvsem nevsiljivih družbenih komentarjev uvršča med najboljše filme letošnjega leta.

