V Dublinu vre. Pandemija Covid-19 doseže svoje vrh in nošenje mask, hitra testiranja ter ohranjanje varne razdalje postanejo del vsakdanjika na mestnih ulicah. Tam se znajde tudi Val Barber (Aidan Gillen) nekdanji policist, ki se sedaj preživlja kot privatni detektiv in nekega dne prevzame primer pogrešanega 20 – letnega dekleta, ki se naj bi zapletla z ljudmi iz vplivnih političnih krogov. Povrhu tega pa se je Barber prisiljen soočiti s posledicami burne ločitve, težavnim okrevanjem njegove hčerke, ki se je poškodovala v hudi prometni nesreči ter z zamegljeno spolno identiteto, zaradi katere si nakoplje malo zaveznikov in toliko več sovražnikov. Barber je preprost, staromoden in konvencionalen neo-noir triler, ki mu je težko očitati kakršnokoli večjo napako, žal pa je hkrati težko najti elemente, ki bi filmu mu pomagali, da štrli iz povprečja. Vse, kar ste videli v povprečnem hard-boiled filmu noir, boste videli tu; težavnega privatnega detektiva, perverzne in skorumpirane politike, nedolžna mlada dekleta, ki so predmet spolnih apetitov starejših moških, podkupljene policiste, dvolične gizadline itd. Film tako zelo zvesto sledi preverjeni formuli, hkrati pa skuša loviti ravnotežje med zasebno zgodbo glavnega junaka in napetim primerom, ki ga rešuje in na obeh je zmerno uspešen. Zaradi skromne dolžine slabe ure in pol skuša film pokriti karseda veliko tematik, hkrati pa servirati družbeni komentar o spremenjeni t.i. post-meToo klimi na Irskem, toda na koncu se vseeno zdi, da zgodba iz vseh zornih kotov izpade nekoliko površinska in neraziskana. Tudi končni razplet, ki se močno zanaša na omenjeno gibanje, zraslo na zeleniku hollywoodskih gričev, gledalca preseneti iz dobesedno nikjer in tisto, kar bi moralo biti katarizično, izpade zgolj nekoliko medlo. Gillen je seveda odličen kot naslovni junak in film zavoljo hitrega tempa, živahnega dogajanja in pristnega vzdušja mine hitro, vendar pa bodo tisti, ki pričakujejo poglobljeno analizo utripa irskih ulic v sodobnih “buditeljskih” časih, razočarani.
