Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Jasno je, kakšna je “zmagovalna” formula filmov iz akcijske franšize The Expendables; na kup zbereš ikone iz zlate dobe starošolskih akcijskih spektaklov (Sylvester Stallone, Jason Statham, Arnold Schwarzenegger, Bruce Willis, Jean-Claude Van Damme, Chuck Norris, Wesley Snipes, Mel Gibson, Dolph Lundgren itd.) in to je praktično vse, kar potrebuješ. Zgodba ni pomembna, žanrski klišejski skoraj obvezni in dokler je tempo hiter in akcija na zadovoljivem nivoju, se takšnih filmom oprosti še toliko zdrsov. A kaj se zgodi, ko gledalec ob akcijskih prizorih zeha in gleda na uro? Zgodi se polomija, neumno imenovana Expend4bles; slabi dve uri (pre)dolga, utrujena, sterilna in dolgočasna zmeda od filma, ki služi kot učna lekcija, zakaj mora obravnavana franšiza zapreti svoja vrata. Od akcijskih ikon ostaneta zgolj Stallone, ki je večino filma odsoten ter Statham, ki je tudi s svojo energično predstavo še daleč najboljši del tega zmazka, namesto zgoraj omenjenih velikanov pa nam film servira Megan Fox, lesenega Curtisa “50 Cent” Jacksona in karikaturnega Andyja Garcio, ki je v svojo vlogo vložil minimalno truda. Že to, da je nekdo čez lužo resno mislil, da lahko gledalcem proda kozmetično Foxovo kot akcijsko zvezdnico, je močan indikator, da so se pričujočega filma lotili ljudje, ki več kot očitno nimajo pojma, kako ustvariti gledljiv akcijskih spektakel. Expend4bles je dobesedno mrtvilo od filma; ne samo, da so igralske predstave povečini porazne in da film ne premore niti kančka starošolskega ironičnega šarma predhodnikov, izdelek pogrne tudi na ravni akcije, ki je dolgočasna, nevzdušna in ponavljajoča, lokacije neatraktivne in puste (večina filma se odvije na ladji), v oči pa še posebej bodejo naravnost katastrofalni posebni učinki, ki že tako slabemu filmu dajejo vtis zmazkov, ki jih po hitrem postopku spacajo v studiu Asylum. Končni rezultat je filmski ekvivalent bolnega pacienta, ki ga nekdo želi na vsak ohranjati pri življenju, čeprav bi bilo tako zanj kot vse okoli njega bolje, da krene v večna lovišča.

The Swan, drugi v seriji štirih kratkih filmov, povzetih po zgodbah Roalda Dahla in v režiji Wesa Andersona, se loteva tematike najstniškega nasilja na pisatelju primerno duhovit in nenavadno poetičen način. Zgodba se vrti okoli dveh nasilnežev Ernieja in Raymonda, ki se nekega dne odločita preizkusiti puško, ki jo je Ernie dobil za rojstni dan, pri tem pa trčita ob inteligentnega dečka Petra, katerega podvržeta seriji mučnih preizkušenj. Andersonov prvi prispevek k adaptaciji Dahlovih zgodb, The Wonderful Story of Henry Sugar, je bila – tako kot vsi režiserjevi filmi v zadnjem desetletju – dober primer filma, ki premore ogromno stila, ob katerem je vsebina žal povsem zasenčena in v primeru 17 – minutnega filma The Swan ni kaj bistveno drugače; pravzaprav na tej točki ni povsem jasno, kaj želi Anderson s temi kratkimi filmi sploh doseči, saj drugega kot to, da je Dahlove očarljive zgodbe spremeni v komorne, dolgočasne in pretenciozne anekdote brez kakšnegakoli emocionalnega efekta. Pripovedni tok, ki temelji na hitrem in monotonem pripovedovanju Dahlove zgodbe, se tudi tokrat izkaže za nadležnega in neuporabnega, hkrati pa se zdi, da se Anderson te metode poslužuje iz neke vzvišene artistične posmehljivosti. Pričujoči film je sicer nekoliko boljši od predhodnega, saj vključuje presenetljivo energično predstavo Ruperta Frienda in nekaj posrečenih komičnih trenutkov, vendar kot celota je še vedno strukturiran kot past, v kateri se je Anderson že zdavnaj ujel; v past lastnega uspeha, zaradi katerega je očitno veliko znanih igralcev pripravljeno sodelovati z njim, pa četudi njihove talente zmeče skozi okno za lastno nadležno veselje. The Swan je s svojimi 17 – minutami kratko, sladko, vendar hkrati zoprno in pretenciozno potovanje v nekaj, kar bi gledalca moralo ganiti, ne pa spravljati ob živce.