Na novoletni večer v Baltimoru nekdo z ostrostrelsko puško hladnokrvno umori več kot dva ducata nedolžnih civilistov in prva na prizorišču zločina je talentirana, vendar s težavno preteklostjo zaznamovana policistka Eleanor (simpatična Shailene Woodley). Njen talent za iskanje podrobnosti ter strašljivo razumevanje morilčevih motivov zbudi pozornost preiskovalca FBI (cinično duhoviti Ben Mendelsohn), s katerim združita moči, da bi čim prej našla klavca, ki ogroža mesto. To je okvirni zaplet temačnega kriminalnega trilerja s precej generičnim naslovom To Catch a Killer, ki – če smo popolnoma iskreni – ne zbudi visokih pričakovanj, saj je v žanru modernih policijskih kriminalk takšne filme moč najti na vsakem koraku. Toda prva polovica pričujočega filma nekoliko zbudi upanje, da so stvari obrnjene v pravo smer; vzdušna atmosfera hladnih baltimorskih ulic, ravno prav visoka mera suspenza, privlačni misterij o morilcu, ki ubija navidez brez smiselnega motiva in pristna tovariška dinamika med izkušenim FBI preiskovalcem ter konfliktno mlado policistov uspejo pritegniti gledalčevo pozornost. Žal pa film ostane “zvest” generičnosti svojega naslova in nekje na sredini začne kazati očitne znake kreativne izgubljenosti; zgodba postaja vse bolj klišejska, liki stereotipni (kar je še posebej škoda za lik Eleanor, saj gre za še eno podobo policiste, ki se bori z različnimi odvisnostmi in samomorilskimi mislimi – kar je najbolj utrujen kliše v policijskih filmih) in razpleti vse manj domiselni, proti koncu pa razkritje morilca in njegovih motivov gledalcu ne prineseta vidnejšega zadovoljstva. To Catch a Killer sicer nikoli ne zapade v popolno katastrofo in postreže z dobrimi igralskimi predstavami in nekaterimi zanimivi idejami, toda za nekaj manj pozabljivega bi potreboval spretno roko režiserja kalibra David Fincher, za to pa mu kakopak zmanjka ogromno kilometrov.
Category Archives: Filmske recenzije
Bure baruta (1998)
Beograd, leta 1995. Tekom ene noči se pred očmi gledalca odvrtijo usode dvajsetih posameznikov, ki tako ali drugače padejo v absurdni in tragikomičen vrtinec nasilja, izgubljenih sanj, prazne nostalgije in negotove prihodnosti. Mladenič ukrade avtomobil, njegov lastnik pa se znese nad njegovim siromašnim očetom. Vročekrvnež začne ustrahovati potnike nočnega avtobusa. Taksist skuša s pivom podkupiti policista. Možakar se vrne iz tujine, da bi pokrpal odnos z bivšo ženo, vendar pri tem trči ob njenega nezrelega novega ljubimca. Bosanski voznik avtobusa se sooča z dejstvom, da njegov sin opravlja nečedne posle. Vse to in še več ponuja kultni srbski film Bure baruta, posnet po istoimenski gledališki predstavi, ki ponudi tragikomičen in absurden portret sodobne povojne Srbije, ki se je po po uradnem zatišju na bojiščih začela spreminjati v eksplozivni sod smodnika (od tod tudi naslov filma). Film z značilnim balkanskim humorjem odlično pilotira med različnimi vinjetami, ki so na prvi pogled zgolj bežno medsebojno povezane, vendar pa hkrati tvorijo mozaik disfunkcionalne srbske družbe in njenih uničujočih kompleksov, ki so posledica tako vojne kot z njo povezanega vala nacionalizma, cenenega lokalpatriotizma in militarizacije. Bure baruta morebiti prinaša precej depresivno sporočilo o tem, kako Srbija (in z njo vse države, vpletene v krvav balkanski konflikt) lenobno sedi na prižganem sodu smodnika, toda režiser in soscenarist Goran Paskaljević s pomočjo bogatega igralskega ansambla (Miki Manojlović, Aleksandar Berček, Bogdan Diklič, Sergej Trifunović in Dragan Nikolić) ustvari izvrstno večplastno mojstrovino, ki spravi v smeh in solze. Nedvomno eden od najboljših balkanskih filmov vseh časov.

