Verjetno ni škandala, ki bi v zadnjih letih tako močno pretresel temelje filmske industrije kot je bilo razkritje dolgoletno zamolčanih primerov spolnega nadlegovanja in posilstev žensk s strani vplivnega hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina. Obsežen članek, ki sta ga leta 2017 spisali Jodi Kantor in Megan Twohey, novinarki časopisa New York Times, je temeljil na šokantnih izpovedih hollywoodskih igralk kot sta Rose McGowan in Ashley Judd ter nekdanjih Weinsteinovih sodelavk, je v javnosti sprožil val ogorčenja, tlakoval pot feminističnemu gibanju MeToo, nekdaj eden najbolj vplivnih filmskih producentov na svetu pa je bil zaradi obtožb obsojen na kar 23 – letno zaporno kazen. She Said režiserke Marie Schrader služi kot prikaz trnove poti, ki sta jo opravili omenjeni novinarki (odlični Carey Mulligan in Zoe Kazan) od trenutka, ko jima je pod roke prišla prva sled od Weinsteinovih afer pa do usodnega dne, ko je New York Times navkljub pritiskom s strani producentove vojske odvetnike objavil članek, ki je spremenil zgodovino. In četudi je bilo o omenjenem škandalu napisanega že marsikaj, je She Said še vedno informativno bogat, zgoščen in pogosto zelo napet film, ki na subtilen način ustvarja odo neodvisnemu preiskovalnemu novinarstvu, hkrati pa gledalca opomni na še vedno ponižujoč status žensk v filmski industriji, katerih podvrženost vsakdanjemu seksizmu, čustvenim zlorabam in nasilju se še vedno obravnava kot “nujno zlo” na njihovi poti do uspešne kariere. Glede na obravnavano temo bi film lahko v vsakem trenutku zašel v dolgočasno politično korektno pridiganje, kar se žal pogosto zgodi, vendar pa She Said uspe gledalcu nakloniti ravno dovolj informacij in ga ozaveščati o problematiki, ne da bi ob tem izpadel pokroviteljsko ali neiskreno. Odlika filma je tudi ta, da glavni junakinje ne obravnava zgolj kot novinarki, temveč kot ženski in materi, ki si ne želita, da bi njuni otroci živeli v tako nepravičnem svetu, ki ga obvladujejo nemoralni moški na visokih položajih. Iz vsega napisanega sledi sklep, da je She Said eden boljših filmov o enem od največjih seksualnih škandalov v zgodovini filma, hkrati pa tudi sofisticirana, emocionalna in drzna hvalnica preiskovalnemu novinarstvu, ki daje glas ljudem, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov vedno preslišani.

Filmi, ki obtičijo v večletnem procesu nastajanja in so zaznamovani s produkcijskimi težavami, ponavadi na koncu ne izpolnijo pričakovanj, pa naj bodo ta še tako nizka in tudi v primeru biografske športne drame Lamborghini: The Man Behind the Legend ni nič drugače. Film, ki ga je režiral in spisal Robert Moresco (najbolj znan kot soscenarist z oskarjem za najboljši film nagrajene drame Crash režiserja Paula Haggisa), je bil najavljen že leta 2017 z Antoniom Banderasom in Alecom Baldwinom v glavnih vlogah, vendar se je igralska zasedba kmalu popolnoma zamenjala in po dolgih petih letih je film o bliskovitem kariernem vzponu avtomobilskega magnata in podjetnika Ferruccia Lamborghinija (1916 – 1993) naposled ugledal luč sveta. Glede na to, da je film režiral z oskarjem nagrajen scenarist, so bila pričakovanja glede končnega produkta nekoliko višja kot sicer, vendar očitno še vedno previsoka, saj je Lamborghini: The Man Behind the Legend izredno generična, nedoživeta, slabo strukturirana in neinformativna biografija, od katere gledalec ne bo vzel ničesar pametnega… razen tega, da je Lamborghini imel rad avtomobile. Glavna težava filma je predvsem ta, da skače od enega dogodka do drugega brez občutka za naravni potek zgodbe; tako v enem trenutku spremljamo Lamborghinija na pogrebu svoje prve žene, ki umre med sinovim porodom, dobesedno tri minute kasneje pa ga že spremljamo v objemu nove ženske. Tudi preskok iz življenja revnega mladega kmeta med najuspešnejše italijanske poslovneže se zgodi v nekaj minutah in na tak način je strukturiran celoten film; stvari se odvijajo pred gledalčevimi očmi, vendar nobena od njih nima globjega pomena. Nasploh se zdi, da nekje tam zunaj obstaja daljša različica pričujočega filma, le da so jo v montažni sobi občutno skrajšali, čeprav se hkrati zdi, da tudi daljša različica ne bi prinesla boljšega rezultata, saj film pestijo res obupni dialogi in scenarij na ravni površnega wikipedijskega članka. Glavni igralec Frank Grillo sicer postreže s solidno predstavo in tudi nekateri modeli avtomobilov so privlačni za gledalčevo oko, toda zunaj tega Lamborghini; The Man Behind the Legend ostaja nedodelana, nevzdušna in dolgočasna biografija človeka, ki bi si zaslužil bolj spoštljivo obravnavo.