Naključje je naneslo, da smo bili letos deležni kar dveh novih adaptacij zgodbe o Ostržku, priljubljenem pravljičnem dečku iz lesa, kateremu ob vsaki izrečeni laži zraste nos. Prvo adaptacijo, ki je sicer predstavljala igrano različico Disneyjeve animirane klasike, je režiral Robert Zemeckis in dostavil vizualno privlačno, vendar vsebinsko sterilno in dolgočasno moralko brez trajne vrednosti in ustvarjalnega navdiha. Druga, ki sta jo režirala in spisala mehiški mojster Guillermo del Toro in Mark Gustafson, pa za razliko od Disneyjeve olepšane in polikane različice Ostržkovih avantur, ohranja temačnost in moralno kompleksnost literarnega izvirnika pisatelja Carla Collodija z nekaterimi vsebinskimi spremembami. Del Torov Pinnochio je namreč zgodovinsko umeščen v 30. leta prejšnjega stoletja oz. v obdobje bliskovitega vzpona fašističnega voditelja Mussolinija; Geppeto, izdelovalec iz lesa, se po več kot dvajsetih letih od nesrečne smrti njegovega sina Carla, utaplja v alkoholizmu in mizeriji, zato se nekega dne odloči izdelati leseno lutko dečka Ostržka, ki bi predstavljala nadomestilo za pokojnega sina. A ko pravljična vila oživi Ostržka, se ta z Geppetom odpravi v svet, kjer ga med drugim čakata nastopanje v gledališču pohlepnega poslovneža ter služenje vojske v taboru za mlade fašiste. Že iz samega opisa pričujočega filma je jasno, zakaj ta preseže Zemeckisovo katastrofo na vseh ravneh; medtem ko je bila slednja brezdušno delo pohlepnega studia, ki proizvaja filme zgolj za hitro kovanje dobička, je del Torova različica Ostržka produkt truda, ljubezni in predvsem spoštovanja do Collodijevega literarnega izvirnika, ki je prav tako slovel po bolj temačnem vzdušju. Umestitev zgodbe v čas vzpona italijanskega fašizma doda že znani zgodbi nove dimenzije in ustvari čustveno potovanje dečka, ki se je navkljub svoj nedolžni, sanjaški ter idealistični naravi prisiljen soočiti z zavrnitvijo, nasiljem, zlorabami ter smrtnostjo. Del Toro tako preprosto pravljico spremeni v humanistično dramo, ki subtilno, poetično in odgovorno obravnava kompleksne moralne / življenske dileme, nič slabše pa se ne odreže na tehnični ravni. Guillermo del Toro’s Pinnochio je namreč film, ki ga odlikujejo vrhunska stop – motion animacija, čudovita vizualna podoba, ganljiva glasbena podlaga in nadpovprečne igralske / glasovne predstave. Z drugimi besedami; legendarni Ostržek je končno deležen animirane adaptacije, ki si jo je več kot zaslužil.
