Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Leta 1976, slabih šest let po zloglasni seriji brutalnih umorov v Los Angelesu (najbolj razvpit je bil masaker v hiši tedaj visoko noseče igralke Sharon Tate, ki je bila zabodena kar 16 – krat), katere je zakrivila tolpa pod vodstvom karizmatičnega kultista Charlija Mansona, je luč sveta ugledal televizijski film Helter Skelter, ki se je osredotočal na prikaz dolgotrajnega in medijsko odmevnega sodnega procesa, ki je Mansona nehote spremenil v zvezdnika in najbolj zloglasnega kriminalca 20. stoletja. Druga istoimenska različica filma iz leta 2004, katero je režiral John Gray, se povečini distancira od prikaza sodnega procesa in namesto tega svoj čas nameni Lindi Kasabian, bivši članici Mansonovega kulta; temu se pridruži kot naivna 19 – letnica, ki z otrokom pobegne od bivšega moža in najde zatočišče pri Mansonovi “družini”. Četudi sprva tuči globoko naklonjenost do Charlija, jo ta z ostalimi člani vplete v izvajanje okrutnih zločinov, po masakru v hiši Tatove (sama je bila prisotna na kraju zločina, vendar pri umorih ni sodelovala) pa je ogorčena kult zapustila. Helter Skelter je vsekakor gledljiv, kratkočasen, napet in z zadovoljivim tempom zaznamovan televizijski film, katerega zaznamujeta predvsem odlični igralski predstavi Jeremyja Daviesa v vlogi Mansona ter Clee DuVall kot Linde Kasabian. Film kronološko (in z občasnimi flashbacki) popiše dogajanje na ranču Spahn, kjer je domoval Mansonov kult, medtem ko zadnjo tretjino nameni sodnemu procesu, žal pa sta obe plati zgodbe prikazani zelo površinsko in nepoglobljeno. Z drugimi besedami; Helter Skelter je filmska adaptacija članka o Mansonu na Wikipediji, kar pomeni, da gledalcu servira splošno znana dejstva, žal pa nič več kot to. Tudi ko se fokus obrne na Kasabianovo, se zdi, da ostaja neraziskan lik, ki ostaja zanimiv predvsem zaradi DuValline močno ekspresivne igre. Da ne bo pomote; film opravi svoje poslanstvo v skladu s pričakovanji, vendar pa se hkrati zdi, da veliko dogodkov zaradi boljše preglednosti in zgoščenosti spregleda ali zgolj bežno opiše. Helter Skelter bi tako bolje funkcioniral kot miniserija, medtem ko mu za celovečerni film manjka globine.

Res je nekoliko žalostno, da Slovenci v 30. letih, odkar smo v samostojni državi, še nismo bili deležni domačega božičnega filma v pravem pomenu besede. Ne govorimo zgolj o filmu, ki se dogaja zgolj v božičnem času, ampak občinstvo nagovori z njegovimi vrednotami ter poučnimi moralnimi nauki o medsebojnem spoštovanju in sprejemanju drugačnosti. To vrzel je končno uspel zapolniti prikupen družinski film Kapa, ki sicer sledi preverjenemu vzorcu klasičnih božičnih filmov; dva posameznika in različnih družbenih slojev po spletu okoliščin obtičita skupaj in se naučita spoštovati drug drugega. Tokrat sta to Erik, vase zaprt fant, ki živi v mladinskem domu in ves čas na glavi nosi kapo, ki mu jo sešila mama ter Lučka, razvajena deklica iz premožne družine, ki si za božič od vsega najbolj želi kužka. Ko je Erik izbran, da božič preživi z Lučkino družino, se dvojica kakopak med seboj ne razume, toda tekom nenavadnega božičnega večera se Erik in Lučka znajdeta na potovanju skozi mesto, kjer začne spoznavati samega sebe in pravi pomen božiča. Kot že rečeno, je film režiserja Slobodana Maksimovića topla zgodba o prijateljstvu in ljubezni, hkrati pa na več mestih gledalca opomni, kako mnogi za božič niso srečni in ne obrača pogleda stran od bolj resnih socialnih problematik kot so revščina ter ekscesni materalizem. Maksimović in scenaristka Saša Eržen uspeta najti idealno ravnotežje med “hallmarkovskim” sentimentalizmom ter bolj pristno človeško dramo s polno humorja, film pa je prav tako zaznamovan s prečudovitimi podobami božično okrašene Ljubljane, ob katerih si bo gledalec nedvomno spočil oči. In četudi je zgodba predvidljiva (z izjemo sladko-grenkega konca), ju ves čas pokonci držita glavna igralca, izvrstna Gaj Črnič in Kaja Podrebršek, kar je še posebej impresivno in to zgolj dokazuje, da se otroci lahko znajdejo pred kamero z ustreznim usmerjanjem s strani režiserja in preostale ekipe. Nasploh je Kapa preveč prisrčen, dobronameren in topel film, da bi mu lahko očitali kakšno večjo napako, morebiti zgolj to, da ima nekje na polovici nekoliko prepočasen tempo in da bi si na trenutke lahko privoščil kakšno šalo več. Toda kot celota je Kapa film, na katerega smo Slovenci lahko ponosni, saj smo končno dobili ne zgolj prvi slovenski božični celovečerec, ampak tudi izredno gledljiv in zabaven slovenski film nasploh.