Night Forest (2021)

Rating: 7 out of 10.

Nemška mladinska pustolovščina Night Forest se sprva odvija kot zgodba o zapletenem, a vendar ljubečem odnosu med očetom in sinom; osnovnošolec Paul spremlja svojega ekscentričnega očeta, ki je obseden z iskanjem skrivnostne jame v gorah in je v očeh meščanov označen za popolnega čudaka, vrednega psihiatrične obravnave. Edini, ki mu verjame, je seveda Paul in ko oče skrivnostno izgine, deček leto dni kasneje v njegovi pisarni odkrije dnevnik z zemljevidom, ki naj bi kazal pot do mistične gorske jame. Na tej točki se film spremeni v napeto pustolovščino, kjer Paul s svojim najboljšim prijateljem Maxom krene na potovanje skozi gozdove, da bi odkril jamo in hkrati ugotovil, kaj se je v resnici zgodilo z njegovim očetom. Night Forest je preprost in nepretenciozen film, ki spretno prepleta mladinsko dramo o bolečem odraščanju neprilagojenih dečkov ter pustolovski triler z elementi mistike. In četudi je zgodba bolj ali manj predvidljiva (z izjemo presenetljivo grenkega konca) in ne odstopa od žanrskih konvencij, bo mlajša publika v filmu našla ogromno razlogov za uživanje; za razliko od čezlužniških mladinskih filmov, ki postajajo vse bolj spolirani in nagnjeni k sentimentalizmu, se film režiserja in scenarista Andrea Hörmanna nikoli ne odmika od krute resničnosti in uspe gledalce med drugim nasloviti s problematikami nasilja v družini ter družbene izobčenosti. Film pa se hkrati lahko pohvali z izjemno čudovito in na trenutke sapo jemajočo fotografijo, dobrim smislom za humor in presenetljivo visoko mero suspenza. Night Forest je prisrčen mladinski film, ki odlično razume ciljno publiko in jo ne podcenjuje, poleg zabave in vznemirjenja pa uspe dostaviti tudi kakšno poučno sporočilo.

Tár (2022)

Rating: 8 out of 10.

Režiser, scenarist in producent Tood Field je svoj zadnji celovečerec, psihološko dramo Little Children, posnel pred dobrimi petnajstimi leti, vmes pa je poskušal realizirati celo vrsto projektov za velike in male ekrane, žal pa so se vsi poskusi izkazali za neuspešne. Vendar ti spodrsljaji niti niso tako relavantni, saj se je Field letos vrnil v svet filma s svojim tretjim filmom Tár z veteranko Cate Blanchett v glavni vlogi. Epska glasbena drama spremlja kariero izredno nadarjene dirigentke Lydie Tár, ki slovi po svojih neortodoksnih pedagoških prijemih, osupljivem glasbenem znanju, izredni natančnosti ter trmastem značaju, ki pa je ne ovira pri doseganju kariernih uspehov. S svojo asistentko redno potuje med rodnim New Yorkom in Berlinom, kjer prevzame vlogo prve ženskes dirigentke v filharmoničnem orkestru, hkrati pa skuša vzdrževati normalen zakon s svojo bolno ženo Sharon in posvojeno hčerkico Petro. Toda Lydijino življenje se zaplete, ko začne prejemati kopico elektronskih sporočil njene nekdanje učenke, s katero se je v preteklosti zapletla v razmerje in jo kasneje v želji, da bi obvarovala lastno kariero, izločila iz orkestra. Fieldsov Tár služi kot intimen portret enako nadarjene kot tudi problematične glasbenice, ki se roga modernim družbenim politikam (v enem od prizorov zlobno izzove študenta, ki ne želi igrati del skladatelja, znanega po številnih razmerjih z ženskami) in znanje, ki ga uporablja pri vodenju orkestra, ne uspe prenesti tudi v zasebno življenje; ko je Lydia na odru, je natančna in samozavestna, medtem ko jo osebne stiske začnejo delati tesnobno in neuravnovešeno, kontrast med obema skrajnostima pa je tudi osrednjo motiv Fieldovega filma. To postopno rušenje ravnovesja med javnim in zasebnim pričujoči film prikaže na prepričljiv, emocionalen in hkrati grob način, Field pa za naslovno junakinjo ne išče preprostih rešitev. Še več; Field svoje junakinje ne obsoja, temveč izpostavi njene dobre in slabe plati in s tem nakaže krhkost, egocentričnost in muhavost ustvarjalne duše. Filmu ta zahtevna naloga uspe še posebej po zaslugi fenomenalne Blanchettove, ki v naslovno vlogo znova vlije vso strast, čustveno intenzivnost ter karizmatično prezenco, zato se zgodnje govorice o oskarjevskih nominacijah zdijo več kot upravičene. Navkljub vsemu pa velja opozoriti, da film ne bo pihal na dušo vsakemu gledalcu; njegova epska dolžina skoraj 160. minut zna biti precej naporna in na trenutke se zdi, da bi film lahko bil nekoliko bolj zgoščen, toda tisto, kar film drži pokonci tudi v najšibkejših momentih je ravno Cate Blanchett, ki jo je prav veselje gledati. Tár je za filmske gurmane prava poslastica, ki zahteva veliko pozornosti, vendar zna tudi gledalčevo potrpeljenje pošteno nagraditi.