Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ruralnih predelov Amerike (ali pa kateregakoli delčka sveta) se pogosto drži sloves krajev t.i. tradicije, ki se še vedno oklepa prepričanj, katera bi morala zamreti že pred dobre pol stoletja, če ne še dosti prej. To na lastni koži izkusi Sandra (Thandie Newton), nekdanja policistka, ki zapusti svoje vrste in se preseli v manjše podeželsko mesto na ameriškem Zahodu, kjer predava na lokalni univerzi, večino časa pa preživi v odmaknjeni hiši sredi divjine. Ker je temnopolta “outsiderka”, nemudoma zbudi sumničavost pretežno belega prebivalstva, ki se požvižga na zakone in si red predstavlja po svoje; Sandra med drugim naleti na dvojico lovcev, ki se brez dovoljenja sprehajata po njeni posesti, po neuspešnem posredovanju policija pa odnosi med Sandro in prebivalci meseta postanejo še bolj napeti, dokler ne izbruhnejo v nasilje. Ruralni western God’s Country prikaže en teden v življenju glavne junakinje, ki se je prisiljena soočiti s predsodki in nenapisanimi pravili ameriškega podeželja, kjer se pod navidez umirjeno fasado tradicije in domačnosti skrivajo seksizem in rasizem. Vse to zveni kot potencial za še eno hollywoodsko politično korektno moralko, ki raje pridiga kot pripoveduje, toda na srečo je celovečerni prvenec Juliana Higginsa izredno subtilna in poglobljena kritika rasne in spolne neenakosti v Ameriki, ki se zaveda, da je obravnavana tematika kompleksna in z vsakim odgovorom odpira samo še več vprašanj. Da film uspe na nevsiljiv način nagovoriti svoje občinstvo, se je potrebno zahvaliti predvsem odlični igralski predstavi Newtonove, ki svoj lik Sandre prikaže v sočutno, a še vedno realistični luči in brez odvečnega kozmetičnega ženskega opolnomočenja, ki se ga rad gre Hollywood. God’s Country je zaznamovan s počasnim tempom in od gledalca zahteva veliko koncentracije, toda potovanje do gledalčeve katarze je pospremljeno s čudovito hladno fotografijo, ki pusti ameriški divjini doda prav poseben karakter. Če bi se vsi filmi o rasizmu odvijali tako kot to počne God’s Country, bi morebiti sedma umetnost čez lužo imela več teže.

Ja na tem svetu sploh kdo, ki nima sovražnikov? To je vprašanje, ki si ga zastavlja komična drama absurda Inventura, celovečerni prvenec Darka Sinka in svobodna interpretacija novele Morilski napad slovitega češkega pisatelja Karla Čapka. V obeh spremljamo osebi, ki sta tarči ponesrečenega napada s to razliko, da je Čapkov protagonist vplivni politik, medtem ko se Sinko odloči v absurdno situacijo vreči Borisa Zupančiča, povsem vsakdanjega človeka v srednjih letih, sicer asistenta na ekonomski fakulteti, ki vodi umirjeno (in dolgočasno) življenje s svojo ženo in odraslim sinom v ljubljanskih Kosezah. A ko nekega večera med branjem knjige nekdo skozi okno strelja nanj, se mu pričakovano življenje obrne na glavo; policijska preiskava po začetnih vzpodbudnih korakih zatava v prazno, policist, odgovoren za preiskavo, pa ga skuša prepričati, da je šlo najverjetneje za naključno streljanje in da ni v neposredni nevarnosti. Razlog? Ker Boris izgleda kot nekdo, ki ne bi mogel imeti sovražnikov, kar seveda ni dovolj, da bi Boris preprosto pusti absurdno epizodo za seboj, zato sestavi seznam morebitnih sovražnikov in s tem dobi boleč vpogled v svoje vse prej kot urejeno življenje. Inventura je enako duhovita kot tudi napeta karakterna drama, ki se močno spogleduje s filozofijo Camusovega absurdizma (človekova reakcija na bizarno situacijo) kot Kafkovega eksistencializma (Boris je čisti “kafkovec”, katere vsak korak prinaša bistveno več vprašanj kot odgovorov), hkrati pa zgodbi dodaja presenetjivo visoko mero suspenza, ki je domač v klasičnih noir detektivkah. Večina slovenskih filmov se ponaša s počasnim tempom, ki le redko uspe obdržati gledalčevo pozornost do konca, toda Inventura je tu unikum; navkljub počasnosti je gledalec venomer vpet v zgodbo še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, črnega humorja, zabavnih dialogov ter likov, s katerimi se lahko nemudoma poistovetimo. Nedvomno eden od najboljših slovenskih filmov zadnjih let.