Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Nekje na polovici dokumentarca Boorman And The Devil slišimo misel, da se vsak, še tako sposoben in vizionarski filmar na neki točki sooči s projektom, ki skoraj uniči njegovo kariero. John Boorman je v drugi polovici 60. in kasneje v 70. letih predstavljal enega od pionirjev novega avtorskega filma, ki je za malo denarja ustvaril provokativne in včasih že skoraj eksperimentalne izdelke (Point Blank, Deliverance), ki pa so pogosto našli pot do širšega občinstva. Potem pa je prišel Boormanov najbolj ambiciozen projekt v karieri; nadaljevanje orjaške uspešnice The Exorcist, ki ni želelo dostaviti klasično formulo filmskih nadaljevanj (isto za več denarja), ampak tlakovati pot vizionarskemu, psihadeličnemu in skrivnostnemu nadnaravnem trilerju, ki pa se je na zahtevo studia moral naslanjati na slavo predhodnika. Rezultat tega je bil Exorcist II: The Heretic, eden od najbolj pričakovanih filmov leta 1977, ki pa se je izkazal za popolno razočaranje na skoraj vseh ravneh; kritiki so filmi raztrgali, gledalci pa zasovražili do te mere, da je bila Boormanova kariera tik pred propadom. Toda Boorman And The Devil, dokumentarec o težavni produkciji in neslavni zapuščini filma, seže onkraj lenobnega norčevanja na račun vsekakor zmedenega in pretirano ambicioznega izdelka; režiser David Kittredge se namesto tega spusti v analiziranje filmskega avtorskega ekscesa 70. let, ko je bilo filmarjev prepuščeno ogromno svobode, njihove ambicije pa se včasih niso znale uspešno preslikati na veliko platno. S tega vidika se ustvari trditev, da je Exorcist II: The Heretic mnogo več kot slab film, vreden posmeha; skozi poglobljene in duhovite intervjuje s člani ekipe, izredno posrečenimi animiranimi ponazoritvami težavnega snemanja in živahnim tempom uspe Kittredge izpostaviti dejstvo, da dober film ne nastane zgolj s plemenitimi nameni in fascinantnimi idejami, ampak tudi z mnogimi drugimi elementi, ki pa se pri omenjenem filmu niso uspeli združiti v zadovoljivo celoto. Boorman And The Devil je konvencionalen, vendar izredno poučen, tragikomičen in duhovit vpogled v ozadje filmske industrije, ko je to navkljub mešanim rezultatom še vedno poganjala strast do ustvarjanja.

Finančna kriza, ki je izbruhnila med letoma 2007 in 2008, je pošteno zatresla tla gospodarskih trgov ter v širšem družbenem kontekstu poskrbela za še večji razkol med bogatimi in revnimi. Zaradi številnih lukenj v sistemu in finančnih malverzacij so mnoga podjetja in banke postala potapljajoče se ladje, iz katerih so se izvlekli le tisti z dovolj vpliva in denarja v žepu, medtem ko so se ostali morali zadovoljiti s praznimi obljubami in še bolj praznimi denarnicami. Margin Call, po resničnih dogodkih posnet režijski prvenec J.C. Chandorja, je postavljen v notranjost nepremičninske banke, ki se v slabih 24. ura spremeni iz finančno zelo uspešne ustanove v gospodarski Titanik, ki pa ni tik pred potopom, ampak že pošteno pod gladino. Povod za nenaden kolaps je tičal v odkritju podatkov o projekciji stanja na finančnem trgu, ki je bil pred tem že vrsto let odvisen od nezanesljivih transakcij ter najemanja kreditov, katere ni bilo mogoče nikoli odplačati. Sliši se kot nekaj zapletenega, toda Margin Call ni film, ki bi gledalca pretirano utrujal s podrobnostmi iz sveta financ, saj v ospredje postavlja predvsem boj za ekonomsko preživetje med vplivnimi lastniki in njihovimi podrejenimi, ki so pogosto predstavljali žrtveno jagnje njihovih slabih odločitev. Iz tega sledi sklep, da je Chandorjev film nekakšna drama o preživetju, le da džunglo nadomesti (v svojem bistvu še bolj nevarna) kapitalistična divjina, ki ne pozna usmiljenja do nikogar, etičnost in moralna odgovornost pa se umikata strupenemu cinizmu in pomanjkanju empatije. Da film zadane v polno s svojim močnim sporočilom, se je treba zahvaliti predvsem zvezdniški igralski zasedbi (Kevin Spacey, Jeremy Irons, Zachary Quinto, Paul Bettany, Demi Moore, Simon Baker), odličnim dialogom, ki se lahko kosajo z najboljšimi deli dramatika Davida Mameta ter razumljiv prikazom sveta, ki je za mnoge izmed nas (namerno) prepleten s frustrirajočo birokracijo. Margin Call je pomemben film, ki je pri posredovanju svojega sporočila enako neusmiljen in brutalno iskren kot svet, katerega prikazuje.