Filmi, ki svojo zgodbo razvijajo v nasprotni smeri, to se pravi, da z mnogimi zastavljenimi vprašanji ne vodijo do odgovorov, ampak nazaj do še več vprašanj, so v današnjem času, ko se zdi, da mora filmska industrija gledalce dobesedno pitati z dolgoveznimi razlagami dogajanja, še kako dobrodošli. Pa vendar ima ta pristop tudi določene meje oz. lahko se zgodi, da greš v svoji enigmatičnosti tako daleč, da na koncu niti sam več ne veš, kaj bi rad dosegel. Goody Goody je takšne vrste film; atmosferična grozljivka je postavljena v že kar klišejsko kočo sredi zasneženega gozda, kjer je naslovna junakinja tik pred porodom (njena močna želja je bila, da bi rodila na domu), ob strani pa ji stojijo partner Jayson, njegova sestra Candace in zdravniška babica Sarah, ki pa čuti, da je z nerojenim otrokom nekaj hudo narobe. Tekom noči se v koči začnejo dogajati nenavadne stvari, ki vodijo do zastrašujočega in predvsem krvavega epiloga. Goody Goody spretno izkoristi omejenost na eno samo lokacijo in dramatično dogajanje z rojstvom otroka pospremi s prepričljivo temačno atmosfero, mikavno skrivnostnostjo in v zadnji tretjini s prepričljivimi posebnimi učinki. Dobre igralske predstave in nepredvidljiv potek zgodbe poskrbijo, da film ne postane preveč generičen, prav tako pa imamo znova opravka z izdelkom, ki dokaže, da lahko z malo ustvari ogromno. A kot že rečeno; Goody Goody je film, ki se niti ne trudi z iskanjem odgovorov na številna zastavljena vprašanja, kar zna močno razdeliti gledalce; nekatere bo zamotanost zgodbe privlačila, spet druga pa frustrirala, vendar pa se v obeh primerih pa zdi, da je režiser in scenarist Raymond Creamer vztrajal pri skrivnostnosti bolj zaradi tega, ker ni sposoben najti smiselne odgovore na nekatere dele zgodbe in se raje zateka k izgovoru, da mora biti vse prepuščeno gledalčevi interpretaciji. Navkljub tej težavi je Goody Goody simpatična atmosferična grozljivka, ki le za las štrli iz povprečja.

Zack Cregger se je po dveh odličnih grozljivkah Barbarian in Weapons, s katerima si je prislužil naziv enega od mojstrov “sodobne groze”, lotil precej tveganega podviga; ustvariti filmsko adaptacijo kultne računalniške igre Resident Evil, ki ne bi posnemala vse elemente igre in jim zgolj nadela “filmsko preobleko”, ampak razvila povsem samostojno zgodbo, ki se odvija v svetu dotične igre. Cregger je bil zaradi tega pristopa deležen kritik s strani puristov, ki vsako odstopanje od izvornega materiala razumejo kot izdajo, toda režiserjev pristop je točno tisto, kar uspešne fiilmske adaptacije računalniških iger močno potrebujejo. Namesto znanih likov kot sta Leon Kennedy, Jill Valentine in Chris Redfield je glavni junak pričujočega filma zdravstveni kurir Bryan (odlični Austin Abrams), ki mu je naročena dostava paketa v splošno bolnišnico mesta Racoon City, ki pa je doživelo izbruh skrivnostnega virusa, zaradi katerega se prebivalci spreminjajo v zombije. Resident Evil je adrenalinska, strašljiva, gnusna in nepričakovano zabavna dirka s časom, kjer Cregger ne obremenjuje gledalca z dolgimi razlagami dogajanja, ampak vzpostavi sila preprost konflikt, kjer mora lik priti od točke A do B in pri tem preživeti, kar je tudi poanta vsake grozljive o preživetju. Pot do cilja je pospremljena z vrhunsko atmosfero, nekaterimi mojstrsko izpeljanimi trenutki groze in suspenza, prepričljivimi posebnimi učinki, domiselnim gravžem, ki se neposredno klanja zapuščini telesnih grozljivk zgodnjega Davida Cronenberga, izvrstnim zvokom in vzorno uporabo humorja, ki nikoli ne prevlada nad resnostjo dogajanja. Navkljub povsem samostojni zgodbi pa Cregger ne pozabi na domiselna namigovanja na nekatere najbolj prepoznavne elemente računalniških iger (npr. neprestano streljanje ključavnic na vratih, ikonično orožje), zato bi filmu težko očitali, da nima nič skupnega z njimi. Resident Evil tako spada med najboljše filmske adaptacije računalniških iger, Cregger pa je znova dokazal, da je mojster svoje obrti.