Vsak režiser se v svoji karieri znajde pred realizacijo projekta, ki bi ga lahko imenoval njegov magnum opus oz. življenjsko delo, s katerim si želi, da bi bil za večno zapisan v zgodovino sedme umetnosti. Za Stevena Spielberga, ki je že od nekdaj uspešno pilotiral med orjaškimi blockbusterji in manjšimi oz. bolj intimnimi umetniškimi izdelki, se zdi, da je Schindler’s List njegov hkrati najbolj ambiciozen kot tudi oseben projekt. Več kot tri ure dolga zgodovinska vojna drama pripoveduje resnično zgodbo o nemškem poslovnežu Oskarju Schindlerju, ki je za časa 2. svetovne vojne resda služil nacističnemu režimu, vendar pa je hkrati postal tudi simbol humanitarnosti, saj je v svoji tovarni zaposlil več kot 1.000 preganjanih Judov in jih s tem rešil gotove smrti v zloveščih koncentracijskih taboriščih. Da je Spielberg v nastajanje pričujočega filma vložil ogromno truda, je razvidno že po uvodnih kadrih, kjer se režiser izkaže s svojim presunljivim občutkom za podrobnosti in trmastim prizadevanjem, da eno od najbolj temačnih poglavij človeške zgodovine prikaže v karseda realistični in iskreni luči. Manj izkušen filmar bi Schindlerjevo zgodbo o rešitvi Judov spremenil v osladno moralko s pridigarskimi toni, toda Schnindler’s List je s svojo zgodovinsko natančnostjo, surovo črno-belo fotografijo in mukotrpnimi scenami grozot, ki jih je prinesel pošastni nacistični režim, ne zgolj navdihujoča zgodba o večnem spopadu med posameznikovo moralo in sprevrženo zunanjo ideologijo, ampak hkrati subtilno nastavljeno opozorilo gledalcu, da se takšne stvari ne bi več ponovile. K temu dodajmo še odlične igralske predstave (kraljujejo predvsem Liam Neeson, Ralph Fiennes v zastrašujoči vlogi psihopatskega nacističnega polkovnika Amona Goetha ter Ben Kingsley), čudovito minimalistično vizualno podobo, ki venomer lovi ravnotežje med realizmom in poetičnostjo ter na trenutke zastrašujoče natančno rekonstrukcijo takšnih dogodkov kot so genocidna praznenja židovskih getov ter mučenja, kateremu so bili ujetniki podvrženi v taboriščih. Schindler’s List morebiti zgodovinsko ni popolnoma natančen in kakšno podrobnost podredi moralni odgovornosti, ki jo nosi zgodba, toda kot celota je preveč boleč in srhljiv, da se gledalca ne bi dotaknil.

80. leta so bila zaznamovana z vzponom kralja popa, izjemnega pevca in performarja Michaela Jacksona, vendar mu je v določenem obdobju za ovratnik dihal karizmatični in ekscentrični multiinštrumentalist Prince, ki je podobno kot Jackson želel unovčiti svojo slavo tudi na velikem platnu. Rezultat tega je pompozna in melodramatična glam rock opera Purple Rain, ki jo je leta 1984 spisal in zrežiral Albert Mangoli, sicer kasnejši Princev manager. V filmu kakopak spremljamo mladega glasbenika, poznanega zgolj po imenu The Kid, ki odrašča v vse prej kot ugodnih družinskih razmerah, njegova trmoglavost in egocentričnost pa prispevata k temu, da v klub, kjer nastopa, ne privablja več občinstva. Življenje se mu dodatno zaplete, ko spozna lepo Appolonio, ki bi prav tako rada uspela kot pevka, vendar ima v načrtu bistveno višje ambicije kot The Kid, katerega kariera glasbenika trči ob ustvarjalno dno. Purple Rain bi z lahkoto označili kot film, namenjen kovanju dobička in napihovanju ega osrednjega performerja in do določene mere do tudi drži; Prince je postavljen v ospredje kot nerazumljen glasbeni polbog, težavni genij in neustavljiv šarmer, ki za šalo osvoji srce vsakega dekleta, ki mu pride naproti. To zna z današnje perspektive biti nekoliko problematično in marsikdo se bo ob prikriti mizoginiji in seksizmu filma rahlo namuznil, čeprav to niti ni tako moteče, če vzamemo v zakup, da so bila 80. leta po družbenih merilih precej drugačna od današnjih. Tako bi rekli, da film kot romanca deluje nekoliko površinsko in klišejsko, vendar pa je osrednji motiv filma Purple Rain glasba in ta zasije v vsej svoji pompoznosti in teatralni sentimentalnosti, kateri se je preprosto nemogoče upreti. Igralska zasedba je povečini solidna, še posebej Prince postreže s presenetljivo spodobno igro, vendar pa se ta nikakor ne more primerjati z njegovimi spektakularnimi in magnetno privlačnimi koncertnimi nastopi, ob katerih si bo gledalec pošteno napasel oči. Fenomenalna glasba, ki se premika v vodah power-pop balad, funka in glam rocka, je dandanes že ponarodela in si brez nje filma sploh ne moremo predstavljati, koncertna izvedba nepozabne naslovne pesmi pa še danes predstavlja nepogrešljiv del sodobne popkulture. Purple Rain kot film ne predstavlja ničesar izvirnega ali prelomnega, je pa navkljub temu očarljiv spomenik Princu in dokaz, da si je še kako prislužil naziv glasbenega genija.