Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Moški stopi na tramvaj in se neuspešno drenja med gručo potnikov. Vsi so pritisnjeni drug ob drugega, zrak je zadušljiv od naraščajoče vročine in potovanje od ene postaje do druge se vleče v neskončnost. Moški se med drenjanjem pritisne ob žensko, kateri ne vidi obraza in nenadoma začuti vzburjenje, ki se iz minute v minuto veča, dokler ji z roko ne seže pod obleko in dvojica nato sredi tramvaja opravi spolni odnos, nakar ženska na naslednji postaji izstopi, ne da bi ji moški sploh videl obraza. Kratka zgodba Na tramvaju priljubljenega slovaškega pisca Dušana Mitane (1946 – 2019) je reprezentativen primer njegove svojevrstne, uporniške, blago vulgarne in misteriozne poetike, s katerimi zaznamuje večino svoje kratke proze. Mitana je namreč v obdobju trdne in do svobodne uma neusmiljene železne zavese na Slovaškem predstavljal pravi literarni revolt, katerega cilj je bilo streči konvencionalne strukture in pripovedne prijeme kratke proze ter to prepustiti eksperimentiranju, nepredvidljivosti in pogosto zadušljivem vzdušju, ki je simboliziralo problematičen eksistencialni položaj modernega človeka. Njegovi zbirki kratke proze Pasji dnevi (1970) in Nočna poročila (1976), ki sta ob izidu dvignili ogromno prahu, sta v odličnem slovenskem prevodu Diane Pungeršič dosegljivi tudi slovenskem bralstvu v skupni zbirki Pasji dnevi.

Posebnost Mitane je v tem, da navzven ne zavrača literarni konvencij in skoraj vsako zgodbo v zbirkah začne z občutkom, da bo razgalila male dogodke znotraj dolgočasnega vsakdanjika povprečnih ljudi, ujetih med monotonim tempom zoprnih služb, še bolj zoprnih partnerjev ter negotovo prihodnostjo. Toda kmalu se razkrije, da Mitana s svojim pisanjem zavije v smeri, ob katerih ni povsem jasno, kam bodo vodile in ravno zato je bralec toliko bolj čustveno vpleten v njegove pripovedi, ki se pogosto zaključijo brez zadovoljivega epiloga ali pa na način, ki zbuja več zmedenosti kot zadovoljstva. Pa vendar to niti ni tako moteče, saj je Mitanin svet privlačno enigmatičen, a hkrati lahko poistovetljiv, saj je vedno – navkljub mnogim nadrealističnim elementom – še vedno svet, v katerega so ujeti tako glavni junaki kot bralci. Stanje absurda, nesmisla, obupa in tragikomične vseenosti Mitana izvrstno upodobi skozi številne prigode večinoma prvoosebnega pripovedovalca, z neprekinjenim in divjim pripovednim tokom ter brutalno iskrenostjo pa avtor hkrati poskrbi, da se zasidra v bralčev spomin.

Eno od temeljnih del slovaške kratke proze.

Dovolj je le nekaj uvodnih minut filma Surge, da gledalcu postane jasno, v kakšen svet je ujet njegov glavni (anti)junak Joseph, ki izgleda, kot da bi ga potegnili iz zgodb, obarvanim z duhom pesimizma Franza Kafke; osamljen, zadržan, neroden in impulziven. Delo varnostnika na letališču ga z dneva v dan bolj utruja, sodelavci so do njega bodisi nesramni ali pa ga sploh ne opazijo, doma ga ob živce spravlja sosed, ki neprestano popravlja svoj motor, preživljanje večerov ob televizijskih večerjah in praznoglavih šovih pa ga ironično polnijo s še več eksistencialne praznine kot sicer. Zato ni presenetljivo, da mu nekega dne poči film in skozi serijo absurdnih situacij na plano spusti svojo dolgo časa potlačeno plat osebnosti, ki sprva nanj deluje da je deležen prepotrene osebne svobode, vendar se kmalu izkaže, da v njemu počivajo tudi agresija in sociopatske tendence. Surge režiserja in soscenarista Aneila Karie deluje kot še v množici filmov, ki prikazujejo psihIčni kolaps družbenega izobčenca, kar ni daleč od resnice; film je hektičen, nevrotičen in srhljivo realističen potret človeka, ki sprošča male epizode uličnega anarhizma, da bi s tem našel pot iz dolgočasnega in ubijajočega vsakdanjika, v katerega je ujet. Da je Josephov izlet v brezno norosti toliko bolj fascinanten, se je treba zahvaliti fenomenalni igri Bena Whishawa, ki postreže z eno od svojih fizično najzahtevnejših in hkrati najbolj prepričljiv predstav v karieri, k boljšemu vzdušju pa pripomore tudi nevrotična tresoča kamera, ki razbija mejo med fikcijo in resničnostjo ter na več mestih celo daje občutek, da smo priča gverilskemu dokumentarcu. Karie izvrstno prikaže norosti in negotovosti eksistence modernega človeka, ki je ujetnik želje po preživetju, vendar pa ob tem pozabi živeti. Če bi filmu lahko kaj očitali, je to, da glavnega junaka obravnava nekoliko površinsko in se nikoli docela ne spusti v razlaganje oz. namigovanje o tem, kaj ga je pripeljalo do te točke v življenju. Ravno zaradi tega gledalec ni dovolj močno vpet v zgodbo glavnega junaka, saj o njem ve zelo malo, zato mu na srečo ostane zgolj sledenje Whishawovi energični predstavi. Surge ni popoln film in je na trenutke nedorečen, vendar pa ostaja zvest brezkompromisno realističnemu portretu notranjega sveta psihotika.