Mass, režijski prvenec ameriškega igralca Frana Kranza vsaj po okvirnem konceptu deluje preprosto; nekega mirnega dopoldneva se v prostorih cerkve srečata dva zakonska para, med katerima že od začetnega stiska rok vlada nekakšna nepojasnjena, skorajda travmatična napetost. Kmalu se izkaže, da par povezuje tragedija izpred nekaj let; Jay in Gail namreč prebolevata smrt svojega sina, sicer ene od žrtev šolskega pokola, katerega je izpeljal sin drugega para, Richarda in Linde. Četverica tako sede za skupno mizo in poskuša preko pogovora najti odgovore na mnoga zastavljena vprašanja, hkrati pa najti oporo, ki bi ji nudila, da krene preko posledic, ki jih je na obeh parih pustilo tragično dejanje in morebiti celo najde prostor za odpuščanje napak, ki so bile zagrešene na obeh straneh. Mass je film, ki se dotika precej občutljivih problematik kot so strelski pohodi, uničujoča naravi potlačenih travm, prebolevanje smrti bližnjega in prepoznavanjem simptomov psihičnih bolezni pri mladih; glede na vse tematike, ki se jih film loteva, se zdi, da je režiser Kranz morebiti preveč ambiciozen, toda Mass začudoma vse zastavljene cilje doseže s preciznostjo, subtilnostjo, pristno emocionalnostjo ter grobim realizmom, ob katerem bo gledalec le s težavo zadrževal solze. Četudi je film omejen na en sam prostor in se tako zanaša zgolj na štiri osrednje like, uspe Kranzu ustvariti impresiven režijski prvenec, ki zaigra na vse prave strune, ne da bi se gledalec ob tem počutil zmanipuliranega. Filmu je moč šteti v plus predvsem to, da navkljub obilici tem ne zavzame jasnih stališč oz. se osredotoča na iskreno razgaljanje obeh plati zastavljenega konflikta, kar hkrati povzroči, da gledalec spredvidi, kako lahko ljudje z različnimi nazori v osnovi razmišljamo enako ali pa vsaj podobno. V tem filmu ni prostora za dobre in slabe like, ampak predvsem za življenje kot ga poznamo in da je Mass tako fenomenalen film, se je potrebno zahvaliti tudi osrednjim glavnim igralcem Reedu Birneyju, Ann Dowd, Jasonu Isaacu in predvsem Marthi Plimptom, katere močna čustvena in fizična prezenca (ni kadra, v kateri njen lik Gail ne izgleda na robu utrujenosti) je vredna oskarjevske nominacije. Mass je brez kančka dvoma eden najboljših filmov letošnjega leta in hkrati tudi najboljši režijski prvenec v zadnjih 20. letih. Mojstrovina, ki vas bo spravila ob jok.

Sean Baker se je v zadnjem desetletju s filmi kot sta Tangerine in The Florida Project proslavil kot eno od večjih imen na sceni ameriškega neodvisnega filma in se s svojevrstnim občutkom za umazano poetiko ter razgaljanjem vsakdana ekcentričnih in na rob družbe potisnjenih posameznikov hkrati uvršča med najbolj provokativne, duhovite in očarljive filmarje na svetu. Njegov najnovejši celovečerec je komična drama Red Rocket in predstavi zgodbo nekdaj uspešnega porno igralca Mikeyja Saberja, ki sesedaj obubožan in osramočen vrne v rodno mesto v Teksasu k svoji odtujeni ženi in skuša poiskati načine, s katerimi bi si zagotovil ne zgolj finančno stabilnost, ampak tudi košček stare slave. Ko se zaplete v razmerje z najstnico Strawberry in v njej vidi priložnost za obuditev svoje porno kariere, se zdi, da se Mikeyju zvezda znova naklonjene, toda navkljub prizadevanjem se ne more docela izkopati iz težav, v katerih se je znašel. Red Rocket je film s precej skromno zgodbo, saj je v prvi vrsti karakterna študija lika, ki je vse prej kot nekdo, s katerim bi se radi družili v vsakdanjem življenju; aroganten, seksističen, spletkarski in poln samega sebe, ki se venomer oklepa svoje stare slave in za svojim neustavljivim šarmom in jezikanjem skriva tendence oportunističnega sociopata. Zdi se nenavadno, da bi bil gledalec sploh čustveno vpleten v zgodbo s tako odvratnim likom, toda odlična igralska predstava karizmatičnega Simona Rexa, spretna Bakerjeva režija in čvrst scenarij z ogromno duhovitimi dialogi poskrbijo, da film nikoli ne postane dolgočasen, monoton ali zoprn. Nenazadnje pa je več kot očitno, da Red Rocket glavnega junaka ne idealizira ali pomiluje, temveč zgolj brezkompromisno boleče in ironično razgali njegovo ujetost v bedne iluzije, izraziti seksizem in oportunizem, ki pokata iz njega, pa predstavljata poligon za dostavljanje umazanih šal, v katerih se gledalec posmehuje njegovemu patetičnemu mačizmu in čustveni nedoraslosti. Na ironičen način bi lahko rekli, da Red Rocket s svojo odsotnostjo jasnega družbenega komentarja bolj pripomore k razumevanju problematike, s katerimi se soočajo feministična gibanja kot je MeToo kot pa solzave hollywoodske pridige, ki subtilnost nadomestijo z osladno politično korektnostjo. Red Rocket je še ena v vrsti Bakerjevih malih mojstrovin, ki se zavedajo, da je najbolj pristna resničnost tudi najbolj umazana.