Dr. Strangelove or: How I Learned To Stop Worrying and Love The Bomb (1964)

Dr. Strangelove Review | Download Dr. Strangelove Script PDF — ScriptUp |  Script Coverage for Film & TV

Rating: 10 out of 10.

Legendarni Stanley Kubrick je bil znan kot filmar brez strahov; zato tudi ne preseneča, da se je na vrhuncu napetih odnosov med ZDA in Sovjetsko zvezo, ki so rezultirati v dolgotrajno obdobje hladne vojne, odločil posneti svoj najbolj odštekan, duhovit in surrealne film v karieri. Dr. Strangelove z epskim podnaslovom How I Learned To Stop Worrying and Love The Bomb je groteskna satira, posneta po romanu Red Alert, katerega zgodba je zamišljena kot resno opozorilo o tedaj realni grožnji izbruha jedrske vojne, pa vendar se je Kubrick premeteno odločil, da družbeno paranojo spremeni v burlesko, kjer je meja med absurdno fikcijo in resničnostjo zelo tanka. V filmu spremljamo napeto dirko s časom, ko se neprištevni in paranoični general Jack Ripper odloči odrediti ukaz za jedrski napad nad Sovjetsko zvezo, njegovo nepremišljeno potezo pa skuškajo med drugim preprečiti neodločni ameriški predsednik Muffley, histerični general Buck Turgison, predsedniški svetovalec dr. Strangelove in modri vojaški častnik Mandrake, ki je hkrati tudi Ripperjeva desna roka. Film je v prvi vrsti strukturiran kot poligon za razkazovanje osupljivih komičnih sposobnosti legendarnega Petra Sellersa, ki se pojavi v kar treh nepozabnih vlogah kot Muffley, Mandrake in kakopak dr. Strangelove, šov pa mu delno ukrade tudi veteran George C. Scott v eni od svojih redkih komičnih vlog kot hiperaktivni Turgison. Ker gre za Kubrickov film, ne manjka ikoničnih prizorov in presunljivih detajlov, zaradi katerih sicer absurdno dogajanje izpade nekoliko bolj avtentično oz. realistično kot sicer, močan scenarij, nemoteče preskakovanje med tremi osrednjimi liki ter za počit smešni dialogi pa še danes ostajajo nepreseženi znotraj pripadajočega žanra satire. A tisto, kar najbolj čudi, je to, da Dr. Strangelove tudi po vseh teh letih, ko je hladna vojna samo še oddaljen spomin, ostaja strašljivo aktualen, še posebej preko vidika analiziranja norosti militarističnega režima, političnega fanatizma in samodestruktivne vojaške represije. Upravičeno ena od najboljših črnih komedij vseh časov.

Don’t Look Up (2021)

Don't look up, Leonardo DiCaprio, Chris Evans, Netflix, Jennifer Lawrence,  Meryl Streep, Rob Morgan, Jonah Hill, Cate Blanchett, Tyler Perry

Rating: 7.5 out of 10.

Ameriški komik in filmar Adam McKay se je s kritiško cenjenima filmoma The Big Short in Vice izkazal kot odličen satirik, ki zna s preciznostjo in subtilnostjo razgaliti stranpoti sodobne ameriške družbe in te preoblikovati v farse, ob katerih se gledalec enako močno nasmeji kot tudi zamisli. Njegov najnovejši celovečerec Don’t Look Up, bizarna mešanica politične satire iz ZF trilerja katastrofe, je nekoliko bolj visokopotezen in epski, saj se McKay tokrat ne odloči sesuti zgolj dekadentni svet finančnih in političnih elit, ampak kar cel svet, saj zaplet filma močno spominja na spektakle tipa Armageddon in Deep Impact; astronoma Randall Mindy in Kate Dibiasky po naključju v vesolju odkrijeta velikanski komet, ki naj bi v slabe pol leta zadel naš planet in ga popolnoma uničil. Astronoma sprva nihče ne verjame, še najmanj pa ošabna in oportunistična predsednica ZDA, ki jo bolj kot prihodnost planeta skrbijo lestvice priljubljenosti, vendar pa kmalu postane jasno, da je situacija resna in med čakanjem na rešitev ves svet pade v primež medijske norosti, trumpovskega političnega populizma ter blaznosti šarlatanov in teoretikov zarot. Don’t Look Up se v času koronakrize, ki je tlakovala pot globalne lunatičnosti, zdi več kot primeren film za ogled, saj McKay ustvari premeteno farso, ki smeši ameriški kičasti patriotizem, koncept alternativnih dejstev in lažnih novic ter masovne panike, ki jo povzroči nekontrolirani val dezinformacij. K dobremu rezultato pripomore tudi impresivna (četudi ponekod rahlo neizkoriščena) zvezdniška igralska zasedba, kjer dominirata predvsem odlična Leonardo DiCaprio in Jennifer Lawrence, medtem ko so Timothee Chalamet, Michael Chikilis in Ron Perlman v filmu zgolj za okras. Četudi je film povečini zelo smešen in humor tipično McKayjevski, se zna zgoditi, da bo marsikaterega gledalca režiserjev močan cinizen in ne ravno navdihujoč portret retardiranega in egoističnega človeštva pošteno ziritiral, toda ena od najbolj pomembnih nalog dobre filmske satire je ta, da občinstvu nastavi karseda realno ogledalo družbe in verjetno ne bi pretiravali, če rečemo, da se trenutno nahajamo v absurdni resničnosti, ki jo pričujoči film prikazuje. Četudi film ni povsem kos svojim ambicijam in je hkrati nekoliko predolg, je Don’t Look Up presenetljivo sveža, udarna in prikupno cinična satira, katere dandanes še kako potrebujemo.